Večino najbolj ponižujoče revščine tolče obarvani del prebivalstva. Fantiček berači, ženska gre naprej, potem pa se nekaj v njej zgane. Vrne se, a namesto da bi v dečkovo suho dlan mimogrede natresla nekaj drobiža, naveže z njim stik, ki se je prelevil v čvrsto zvezo, ta traja tri desetletja. Knjiga Nevidna nit (založba Učila) pač ni še ena od solzavih zgodb, ki jo bomo hitro pozabili, ampak nam od strani do strani razkriva prizore, ki so tudi nam v Sloveniji dobro znani. Ne pa tudi dobro razumljeni.
Laura Schroff tistega 1. septembra leta 1986 ne bo nikoli pozabila – bil je ponedeljek, praznik dela (in zato je bila prosta), nad New Yorkom se je znesla nevihta in na nekem vogalu je naletela na črnega dečka, ki je prosjačil. »Gospa, oprostite, ali imate kaj drobiža?« Najprej je šla mimo njega, kot da ga ni, potem pa se je ustavila in si ga ogledala. Drobno bitje s tankimi rokami in velikimi očmi. Še enkrat je ponovil prošnjo s pristavkom, da je lačen. »Če si lačen, te bom peljala v McDonald's in ti kupila kosilo,« mu je odvrnila.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste beraču, ki je prosjačil, ker da je lačen, ponudili hrano? V Trstu sem videla precej ogorčeno žensko, ki je možakarju, prosjačil je s kakšnim tri leta starim otrokom v vozičku, v bližnji gostilni kupila dva sendviča. »Na, če si lačen,« mu je rekla in prav nobene hvaležnosti ni pokazal. Meni se je to zgodilo pred prodajalno burekov, starejši možak je žical denar, da bi si enega kupil. Katerega bi pa radi, sem vprašala, izdavil je, da mesnega. In sem mu ga kupila. Niti hvala ni rekel. Prodajalec burekov se je pomenljivo smehljal, saj je dobro vedel, da možakar zbira prispevke za alkohol.
No, ampak Maurice, tako je bilo fantku ime, je vprašal, ali lahko dobi sirov burger, in Laura mu je odvrnila, da lahko dobi, kar hoče. In sta šla.
Ponedeljkova srečanja
Laura si je v restavraciji izbrala isto kot fantič in počasi sta se začela pogovarjati. Nenavadni gost je bil radoveden – kje stanuje, kaj počne ves dan? Zase je povedal, da živi v socialnem domu, v sobi z babico, mamo in številnimi sorodniki. Samo eno ulico proč od njenega razkošnega stanovanja. Svoje stanovanje ima? A ne živi v hotelu? Ni vedel, da ima lahko človek dom, od koder te ne naženejo od časa do časa. In prvič v življenju je srečal človeka, ki ima službo.
Potem ga je odpeljala na sladoled in videoigrice in med potjo ugotovila, da je dečka, kot je Maurice, nesmiselno spraševati, kaj hoče postati, ko bo velik. Za zdaj je imel težavo, kako preživeti naslednji dan. Že dveleten je sestradan brskal po smeteh in se hranil s podganjimi iztrebki, da so mu morali izprati želodec. Ko sta se poslovila, mu je dala vizitko in mu rekla, naj jo pokliče, ko bo lačen, a jo je, kot je pozneje ugotovila, vrgel v prvi smetnjak.
Laura se je tisti dan počutila dobro, ker je pač naredila nekaj dobrega, a jo je takoj začela gristi slaba vest – je to naredila samo zato, da bi se ona počutila bolje? In ji v resnici ni mar za zapuščenega otroka?
Znova ga je poiskala na njegovem vogalu, znova ga je nahranila in mu predlagala, da se dobita v ponedeljek. Nevidna vez, o kateri Laura nenehno govori, je očitno začela delovati. Maurice se je naselil v njeni glavi, pa tudi v njeni duši. Sledilo je 150 ponedeljkov in še kakšen dan vmes, ki sta jih uspešna belka s polno omaro dizajnerskih oblek in polpismeni sestradani črni fantič v umazani in razvlečeni rdeči trenerki preživela skupaj. In drug drugemu korenito spremenila življenje – na bolje.
Kaj hoče bela prasica?
Oba novopečena prijatelja sta imela s svojim okoljem težave, ko sta začela govoriti o srečanjih, ki niso nikomur šla v račun. Mauriceov stric je rekel, naj se je izogne, ker ga gotovo hoče odpeljati, njegova babica pa je rjovela, »kaj pa hoče ta bela prasica«. Laurini sodelavci in sorodniki so bili sprva navdušeni, ker je tako sočutna do malega beračka, potem pa jih je začelo skrbeti. Kaj, če ji bo kaj ukradel ali jo izsiljeval, je sploh pomislila, da si lahko nakoplje vso njegovo družino? Ki je bila zares velika. Ko Mauricea nekoč ni bilo na srečanje, je Laura šla v tisti socialni dom in doživela civilizacijski šok – vse polomljeno, umazano, pokvarjeno, nasmeteno – in strašno tesno. V eni sobi so se gnetli Mauriceova babica, mama, dve sestri in kup stricev, v njej je občasno prebivalo po dvanajst ljudi. Brez hladilnika in štedilnika. Odrasli so se drogirali in od preprodaje drog tudi živeli. Bone za hrano, ki so jih dobili od socialne službe, so menjavali za mamila. Otroci so se morali znajti po svoje, saj zadrogirane matere niti opazile niso, da so lačni. Pa tudi če bi …
Laura je počasi začela Mauricea voditi domov. Naučila ga je jesti z vilicami in nožem, pomagal ji je pripravljati mizo, skupaj sta kuhala in pekla piškote. Zmeraj je skuhala več, da je lahko nesel hrano še svojim sestram, fantova babica se je počasi potolažila, saj je videla, da je vsaj tu in tam sit in da postaja veliko bolj skrben. Tudi Laurini bližnji so se umirili, ko so fantka spoznali in ko so videli, kako se Laura iz racionalne hladne menedžerke spreminja v bitje, sposobno empatije.
Sita, a nikoli mirna in varna
Laura je šla tudi v šolo in ugotovila, da ima Maurice izredno dobro, sočutno učiteljico, ki fantu pomaga, kolikor more. A kaj, ko je zmeraj zamujal in velikokrat šprical, drugi so se norčevali iz njega in je veljal za skoraj nepismenega!. Laura je z grozo ugotovila, da Maurice nima občutka za čas, ker v tisti borni sobi ni nobene ure … Ni poznal zobne ščetke in še marsičesa.
In približno tu se začne Laurina vzporedna zgodba, ki je dobro znana večini Slovencev. Kot otroku ji ni nikoli ničesar manjkalo, bila je sita, oblečena, umita, imela je svojo posteljo, prostoren dom, hodila je na počitnice in se družila s prijatelji. Imela je čudovito in potrpežljivo mamo, dva brata, dve sestri in očeta – alkoholika najslabše vrste. Kadar ni pil, a to je bilo redko, je bil dober človek, ko se ga je pa nalil, se je spremenil v zver, ki je razbijala, rezala najljubše igračke svojih otrok, brcala nosečo ženo, ki se je v bolečinah zvijala na tleh, žalila, grozila in se navsezadnje nezavestna zgrudila na posteljo. Družinski člani so to molče prenašali, kajti če je kdo samo pisnil, je bilo še huje. Naslednji dan so se morali narediti, kot da se ni nič zgodilo. Tako Laura v svojem otroštvu prav tako kot Maurice ni doživela veliko trenutkov miru in varnosti. Bila je pa sita. In imela je mamo, ki je bila kljub hudemu trpljenju čvrsta opora in dober zgled vsem svojim otrokom. Kar Mauriceova mama ni bila. A jo je imel kljub temu neskončno rad, čeprav je bila večino njunega skupnega življenja zadeta ali pa v zaporu.
Počasi je Maurice Lauri zaupal, da bi rad bil policist, ko bo velik, in to tak, ki bo razumel, kaj se dogaja po socialnih domovih. A še večji motiv za odraslost je bila velika jedilna miza, ki jo je videl pri Laurini sestri. Za njo se je zbralo veliko ljudi, ki so se pogovarjali in šalili, in ko je otrok jokal, ga niso nadrli in udarili, ampak stisnili k sebi in potolažili. Da, to si je želel – veliko srečno družino, ki sedi za obloženo mizo in se pogovarja!
Naj bralci pripravijo robčke?
Prijateljstvo, ki traja več kot tri desetletja, se je prekinilo za dve leti, ko je Murice preprosto izginil – Laura se je bala, da je zašel v kriminal, v resnici pa ji ni hotel povedati, da ima pri dvajsetih že dva otroka – ona je bila seveda proti. Ne uničuj si življenja, mu je zabičala že pri prvem. Zdaj je ona srečna upokojenka, ki končno živi tako, kot ji je všeč, on pa ima svojo mizo in za njo veliko srečno družino. Med njo pogostokrat sedi tudi Laura. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, a pomembni so odtenki posamičnih dogajanj, ki razkrivajo skrite razsežnosti družbe, v kateri živimo, pa naj gre za to ali ono stran luže. Naj pripravite robčke? Kaj pa vem ... Knjige ni napisala Laura, ampak si je v svoji založniški hiši izbrala veščega pisca. Pozna se, da je bil pisatelj moški, ki se je hote izognil solzavosti. A trdo povedana resnica včasih vzbuja več čustev kot pa površna patetika. Laura je seveda morala vprašati za dovoljenje svojo številno družino, ali sme razkriti družinske nežnosti in grobosti, in tudi Maurice ji je povedal marsikaj iz svojega grenkega otroštva, česar prej ni vedela. Oba pa sta hotela povedati ljudem, da smo lahko le drug drugemu žarek upanja, varnosti in ljubezni. In ljudje so razumeli – knjiga je postala uspešnica povsod, kjer je izšla.
