Oče, legendarni alpinist Tomaž Humar (obema je ime Tomaž), ki je podiral meje, mu je že v otroštvu z zgledom pokazal, da je vse mogoče, za mamo pa je prepričan, da je bila ustvarjalka njunih zgodb in je močno vplivala na njuni življenji. Da je tudi on poseben in da ga ni mogoče umestiti v običajen predal, je dokazal pred dvema letoma, ko je kot najmlajši Zemljan v 209 dneh prekolesaril svet, prevozil skoraj 29.000 kilometrov in o svoji poti iniciacije iz dečka v moškega napisal knjigo Svet ni meja. Študent ekonomije pravi, da se mu zdi v življenju najpomembneje ostati zdrav, pozitivno vplivati na ljudi in se imeti lepo!
Že zelo mladi imate jasen pogled na življenje, natančno veste, česa si želite. Od kod ta moč in samozavest, da naredite stvari drugače, kot bi storila večina?
Nekatere stvari sem morda malo prej spregledal tudi zato, ker mi šola ni preveč dišala. Nisem imel občutka, da sam krojim svoje življenje. Zdaj ko ga, sem mnogo boljši človek, veliko stvari lažje sprejmem, kot bi jih sicer. Svoboda se mi zdi to, da lahko v katerem koli trenutku narediš, kar hočeš. Ko začneš govoriti: moram v službo, moram v šolo, moram po otroke, takrat se tvoje življenje, kar se svobode tiče, verjetno konča. Ampak še vedno imamo nenormalno veliko svobode v primerjavi denimo z Indijo, kjer se človek iz dneva v dan bojuje za preživetje.
Se zavedate tega privilegija?
Ja, seveda se zavedam! Imamo res vse – v redu šole, službe. Včasih razmišljam, kdo sem, da mi ni dovolj to, kar imam. Samo: ni mi dovolj. Vem, da ne morem biti to, kar sem lahko, ob sistemu, ki ga imamo.
Precej spominjate na očeta – v čem ste mu podobni?
Vse življenje se nekje primerjamo. Vidiš neko dekle, pa jo primerjaš z drugo, ki si jo poznal. V službi primerjamo, koliko kdo zasluži ... to pa zato, ker še vedno nismo na stopnji, ko bi si rekli, da to sploh ni pomembno. Vesel sem, da me primerjajo z očetom, to si štejem v čast, kajti Sloveniji je res pustil velik pečat. Tako kot so košarkarji napolnili letališče Brnik, ko so prišli domov, ga je včasih moj oče, kar ni lahko. Mimogrede, vsa čast košarkarjem! Mislim, da sem mu gotovo podoben po načinu razmišljanja. Z njegovo pomočjo sem kmalu ugotovil, kaj je v življenju sploh pomembno. Med nama je veliko fizične podobnosti, opazil sem, da sva imela celo podobne hibe in navade. Ko naletim na kakšno oviro, pa ne vem, kako bi jo odpravil, se velikokrat vprašam, kaj bi storil on, in potem tako naredim.
Kakšno popotnico za življenje vam je dal?
On je pri 25 ali 26 letih šele začel graditi svojo pot. Prej je študiral, se zaposlil, ni še vedel, kam ga vse to vodi. Meni pa je prihranil kar nekaj let. Zdi se mi, da se v mojih letih lahko zelo dobro obrneš ali pa močno zapleteš. Recimo s punco, čeprav ne veš natančno, kaj bi z njo, ali pa s službo, za katero prav tako nisi prepričan, ali je prava.
Zelo pomembna na vaši poti je mama, ženska odprtega duha in srca, ki vas ima tako rada, da vas je spustila v svet.
Prepričan sem, da je bila ustvarjalka tako zgodbe mojega očeta kot tudi moje zgodbe. Nikoli nisem imel občutka, da bi jo bilo česa strah ali bi mi kaj očitala. Vedno me je stoodstotno podpirala, je pa res, da me zelo dobro pozna. Vedela je, da je edina možnost, da podpre projekt, in da ni vmesne poti. V knjigi sem napisal, da sem ponosen nanjo, in lahko rečem, da je res carica!
»Mislim, da so nerešena vprašanja bistvo za krizo srednjih let. Nekateri to spoznajo pri petdesetih, jaz sem imel srečo, da sem to dojel pri devetnajstih,« pravite.
Krizo srednjih let sem verjetno imel pri sedemnajstih – pa to čisto resno mislim! Rekel sem si, da mora biti v življenju še vse kaj drugega kot to, da hodim v šolo, se vsak dan štempljam, zbiram pluse in minuse, obuvam in sezuvam čevlje in copate ... Dober zgled so bili starši, ki so temu sistemu enako rekli ne. Ne verjamem, da življenje na koncu označuje to, kako si najuspešneje prišel skozi, ampak to, kolikšno si imel največjo amplitudo med svojim najvišjim vrhom in padcem.
Humar je na kolesu preživel 209 dni. Na dan je v povprečju prekolesaril 140 kilometrov, skupaj skoraj 29 tisoč kilometrov. Pot ga je vodila čez Evropo, Afriko, Severno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo.
Starši vam nikoli niso vcepljali strahu ...
Saj ti ga vcepi družba ali pa izkušnje! Če se opečeš, se bojiš in je to upravičen strah, če se pa bojiš, kaj bodo ljudje rekli, je pa to neracionalen strah. Ne vem, kdo se je domislil, da neka družbena norma ni sprejemljiva, meni se zdi, da se je strah skozi leta prenašal iz vere in potem iz politike zato, da z nami lahko manipulirajo. Posamezniki to lahko ugotovijo, vprašanje pa je, kdaj bomo dovolj pripravljeni, da se bo tega zavedala množica. Bomo videli.
Mislite, da bi moral vsak mladostnik skozi podobno preizkušnjo, kot ste šli vi?
Seveda, ampak po svojih sposobnostih. Tale moja izkušnja je bila res težka in po eni strani je bilo zelo malo možnosti, da se posreči – nobeno letalo ali vlak ni smel zamujati, vreme me ni smelo pustiti na cedilu, moral sem biti zdrav, brez poškodb, da bi lahko pot izpeljal z rekordom. Po drugi strani pa ni bilo možnosti, da se ne bi posrečilo, ker sem bil v takšnem življenjskem obdobju, ko poskušaš prvič narediti nekaj zares pomembnega v življenju.
Za pot s kolesom okoli sveta ste se odločili med plezanjem na najvišjo goro v Mehiki, pomagala naj bi vam najti smisel v življenju. Kaj ste pričakovali od poti?
Nič, ker nisem vedel, kaj me čaka, in to je bil najboljši razlog, da sem šel. Veliko ljudi pravi. ko bom končal šolanje, bom dve leti potoval, pa nikoli ni tako. Vedno se zapleteš v sistem, iz katerega zelo težko splezaš. Zdaj posplošujem – greš študirat, potem bi morda imel službo, ali spoznaš partnerja/partnerko in spet ne moreš kar dve leti potovati. Mene je najbolj strah, da bi se življenje končalo, jaz pa nisem naredil vsega, kar sem mislil. V svetu sem videl marsikaj, zato moram še enkrat povedati, kakšen privilegij imamo v Sloveniji, da lahko vse izkusimo. Škoda bi bilo, če ne bi, kajti ljudje drugod po svetu takih možnosti sploh nimajo. Zato mi gre včasih jamranje na živce. Ljudje sploh nimajo občutka, kaj se dogaja po svetu. V Indiji ljudje živijo v blatnih hišah in vsak dan umirajo, ne znajo brati. Pravijo, da se Indija razvija, a jaz tega nisem videl. Razvija se morda peščica bogatih
Le malo pred odhodom ste se precej poškodovali, a namesto da bi ostali doma, ste to razumeli kot preizkušanje, ali ste dovolj trdni v svoji odločitvi.
Veliko ljudi bi spremenilo svojo odločitev, pa ne zato, ker tega ne bi bili sposobni izpeljati, ampak zato, ker jih je strah zasijati, tega niso vajeni. Potem pa najdejo izgovore in ostajajo v območju udobja. Kar je škoda. Če si zaprt, ne moreš okoli sebe pričakovati odprtih ljudi. Neki sošolec mi je rekel, da dela v lokalu, hodi na faks, vse pa gre mimo njega, on bi rad živel drugače. Če je v okolju, kjer se nič ne dogaja, se ne more nič spremeniti. Da se to zgodi, moraš iz območja udobja!
Pravite, da v vsaki vasi živi kolesar, ki je boljši od vas, da vam je uspelo izključno zaradi mentalne priprave. Kaj to pomeni?
Zelo težko prepričaš človeka, da zmaga, če ne razmišlja kot zmagovalec. V svoj projekt sem bil povsem prepričan. Kot bi bil v dolgoročnem transu, tako sem verjel v to. Nobeni dogodki, vplivi ali vedenje drugih ljudi me niso mogli odvrniti. Z vsem tem moraš razčistiti, preden se odpraviš. Sicer bi lahko obupal že, ko je pred mano udarila strela ali pa ko sem se poškodoval.
S kakšnimi strahovi ste se srečali na poti in kako ste jih premagali?
Soočal sem se z racionalnimi strahovi – strelami med nevihto, psi, hitrimi avtomobili na preozki cesti. Neracionalne strahove pa sem odstranil. V knjigi sem zapisal stavek, ki mi je zelo všeč: Kako arogantno se nevroni v moji glavi odločajo v mojem imenu, česa me bo strah in česa ne! Naj me pustijo pri miru! Racionalni strah mora biti, sicer bi ljudje umirali, neracionalni strahovi pa nimajo smisla.
In kako ste jim prišli do dna?
Pri streli sem vedel, da moram leči na tla ali si poiskati zavetje. Pri avtih sem počakal, da so odpeljali mimo, in sem šel naprej. Pri psih pa je bilo drugače. Z njimi nisem povsem opravil. Sem jim pa vedno ušel, ampak komaj. Ko pes teče za teboj ali se ti zabije v kolo, te prisili, da zaviješ malo bolj levo, v promet, kar je največja težava in nevarnost. Ugotovil sem, da so psi, ki živijo ob cestah, naštudirali, da bodo preživeli, če ne bodo šli na cesto. Tako sem se jih rešil, če sem vozil po sredi ceste, kamor si niso upali. Kar je bilo nevarno zame.
S kakšnimi spoznanji ste se vrnili s poti?
Spoznanja vedno pridejo za teboj. Projekt je bil dolg, tako da je od prvega do zadnjega dne minilo sedem mesecev. Veliko sem podoživljal že med vožnjo. Držav, ki sem jih prevozil, sem se spominjal po stvareh, ki so se mi zgodile. V Španiji sem denimo imel manjšo poškodbo tetive, kar je v celoti popačilo moj pogled na to državo. Edino pomembno je ostati zdrav! Pa da skušam vplivati na čim več ljudi in se čim bolje imeti! Življenje je vrtiljak in toliko časa, kot ga imaš, ga imaš.
Pravite, da se vam zdi pomembno v ljudeh pustiti sled. Sled ali zgled?
Ja. Čim bolj si neobičajen, tem več pravih ljudi ti bo sledilo. In več bo tudi tistih, ki ti bodo nasprotovali. Zelo bom vesel, če bom lahko vplival na čim več mladih. Veliko mi pišejo, a sem pri svojih nasvetih zelo previden, vsak se mora odločiti sam.
Kakšen bo vaš naslednji podvig?
Najlepše bo, če bom lahko še naprej delal, kar delam – predavam o poti, postajam finančno neodvisen, potujem, poskušam prakse iz tujine uveljavljati pri nas. Če pa bom dosegel še kaj, bom zelo zadovoljen. Zelo arogantno je od ljudi, ki jim uspe, pričakovati, da bodo še kar naprej delali nekaj takega. To je tipično za ljudi, ki imajo velika podjetja, namreč da jih pohlep žene naprej in se ne zavedajo, da imajo čisto dovolj za lepo življenje. Arogantno je misliti, da ti pripada vse. Trudil se bom še za kakšno dobro zgodbo, seveda drugačno od te, prve, sem pa že zdaj povsem pomirjen sam s sabo, če bo moje življenje tako, kot je zdaj.