Raziskovalci v Kanadi so želeli razviti način za merjenje prisotnosti urina v plavalnih bazenih. Rešitev zagonetke se je skrivala v umetnem sladilu kalijev acesulfam, ki ga je mogoče najti v najrazličnejših potrošniških izdelkih. Človeško telo kalijevega acesulfama ne razgradi, zato ga izločimo z urinom, njegovo prisotnost pa je pozneje še vedno mogoče zaznati v vodnih telesih.
Koliko urina natančno?
Študija je bila izvedena v dveh neimenovanih mestih v Kanadi, vendar so navade, povezane z lulanjem v bazenih, po svetu bržkone podobne.
Raziskovalci so tri tedne redno merili prisotnost kalijevega acesulfama v vodi dveh javnih kopališč. Prvi je vseboval 420.000, drugi pa 830.000 litrov vode. Glede na rezultate meritev ocenjujejo, da so plavalci v treh tednih v manjši bazen izločili 30 litrov urina, medtem ko so v večji bazen izločili skoraj 76 litrov te tekočine. Analizirali so tudi 250 vzorcev iz 31 drugih bazenov in vročih kopeli ter ugotovili, da so v njih ravni kalijevega acesulfama in s tem urina do 570-krat višje od tistih v vodi iz pipe.
Urin vsebuje dušikove spojine, kot so sečnina, amonijak, aminokisline in kreatinin, ki reagirajo z razkužili ter povzročajo draženje oči in dihalnih poti. Trenutno ni nobenega načina za ugotavljanje prisotnosti urina v bazenih, edino opozorilo za plavalce je lahko rumena sled, ki se vije med nogami bližnjega sotrpina.
