Kar zadeva kratkotrajnost življenja, je najverjetneje res, da je bila povprečna pričakovana življenjska doba 35 let, vendar pri tem podatku pogosto zanemarimo ključno besedo – »povprečna«. Kompleksnega vprašanja pričakovane življenjske dobe ne gre poenostavljati, podatek o 35-letih pa je v najslabšem primeru zavajajoč.
Eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu, je umrljivost dojenčkov in otrok.
Kar je na splošno poznano kot »povprečna pričakovana življenjska doba,« s tehničnega vidika pomeni »pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu.« Z drugimi besedami to pomeni povprečno število let, ki jih bo v danem okolju in ob danem času po pričakovanju doživel novorojenček. Vendar je pričakovana življenjska doba ob rojstvu nekoristen statistični podatek, če želimo primerjati zdravje in življenjsko dobo odraslih. Eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu, je umrljivost dojenčkov in otrok. V srednjem veku je bila ta naravnost brutalna, saj takrat cepljenje še ni obstajalo, prav tako ni bilo sodobnih antibiotikov, medicina pa je bila omejena na pijavke in puščanje krvi. Zaradi pogostih bolezni, poškodb in nezgod je bilo za ljudi zelo nevarno celotno obdobje odraščanja, vendar za tiste, ki so se uspešno prebili do odrasle dobe, pozneje ni bilo prevelikih ovir za dolgotrajno življenje.
Povprečna življenjska doba 35 let torej ne pomeni, da je v tej starosti umrl povprečni posameznik, temveč, da je za vsakega umrlega dojenčka obstajal posameznik, ki je morda doživel 70 let. Glavna razlika je torej, da danes večina posameznikov preživi otroštvo, tako tudi leta 1500 ni bilo nič nenavadnega, če si na ulici ugledal starčka s palico v roki.