V zgodovini je bilo med ljudmi prevladujoče mišljenje, da je vse živo ustvarilo eno ali drugo božanstvo.
Niso pa vsi delili tega prepričanja, saj zapisi in zamisli o postopnem spreminjanju živih bitij, kar lahko ocenimo za seme teorije evolucije, datirajo v preteklost tja do grškega misleca Aristotela. V srednjem veku, ki menda ni bil tako nazadnjaški, kot ga nekateri slikajo, je ponovno prevladovala biblična razlaga, a v 17. stoletju se je ta začela postopoma krhati.
Darwin je bil ob izidu knjige preveč bolehen in šibak, da bi javno zagovarjal svoje delo, a se je kljub temu odzival na kritike in knjigo dopolnjeval.
Darwin se je v času študija seznanil z vsemi glavnimi razlagami raznolikosti živega sveta. Pogosto se navaja, da je idejo o evoluciji dobil ob obisku Galapaškega otočja in preučevanju tamkajšnjih ščinkavcev, vendar je ta zorela ves čas njegovega potovanja z ladjo Beagle. Kjerkoli je ta pristala, je namreč natančno zapisoval značilnosti in nahajališča organizmov, tudi fosilnih, ter med plovbo proti domu prvič zapisal, da vrste mogoče le niso nekaj nespremenljivega. Ob vrnitvi v Anglijo se je seznanjal z idejami sodobnikov in začel gojiti golobe ter opravljati poskuse z rastlinami v upanju, da bo spoznal mehanizme spreminjanja in razširjanja živih bitij. Nekaj let pa je potreboval, da je izsledke raziskav strnil v argumentirano in strokovno vzdržno obliko. Knjiga je pritegnila veliko pozornosti znanstvene skupnosti in širše javnosti, saj je teorija neposredno nasprotovala takrat uveljavljenemu stališču, da je vse vrste živih bitij ustvaril Bog, hkrati pa je bila razumljiva tudi laičnemu bralcu in cenovno razmeroma dostopna.
