Bolj ko smo navezani na ljudi, ki jih imamo radi, težje prenašamo njihovo izgubo, tudi če ne gre za smrt. Dokler se ne naučimo živeti z izgubami in hitrimi spremembami, nas te močno bolijo in žalovanje je lahko zelo dolg proces, ki sčasoma pri večini zaceli bolečino. Kako dolgo ta proces traja, je odvisno od posameznika, njegovih občutkov, občutljivosti, prepričanj in navezanosti. Znana ameriška avtorica knjige o smrti in umiranju Elisabeth Kübler-Ross opisuje pet faz žalovanja, ki jih na splošno doživljamo ob smrti drage osebe. Žalovanje po navadi sledi vsaki veliki izgubi, ne le smrti. Tudi ločitev, prekinitev ljubezenskega odnosa, izguba službe, rednega dohodka ali zdravja so oblike velikih osebnih izgub, ki nam zamajejo znani svet in nas pahnejo v bolečino in žalost.
Če se iz primeža žalovanja ne znamo izviti, nas lahko preplavi neskončni obup, ki nas hromi in nam preprečuje, da bi spet polno zaživeli.
Faze žalovanja
Če so nam faze žalovanja znane, se lažje prebijemo skozi proces žalovanja in se po nekem času spet povrnemo v življenje, bogatejši za nove izkušnje. Če se iz primeža žalovanja ne znamo izviti, nas lahko preplavi neskončni obup, ki nas hromi in nam preprečuje, da bi spet polno zaživeli. Faze, o katerih govori Kübler- Rossova, so:
• zanikanje izgube,
• jeza,
• pogajanje,
• depresija,
• sprejemanje.
Ni nujno, da pri vseh ljudeh faze potekajo po tem zaporedju in da se vedno pojavijo vse: pri večini ljudi pa se pojavita vsaj dve od faz.
Ni nujno, da pri vseh ljudeh faze potekajo po tem zaporedju in da se vedno pojavijo vse, pri večini ljudi se pojavita vsaj dve od omenjenih faz. Gre le za grob čustveni zemljevid, ki pa lahko ljudem, ki žalujejo, pomaga razumeti proces, skozi katerega gredo. Vsak človek pa posamezne izgube doživlja zelo individualno.
Zanikanje
Faza, v kateri v primeru smrti sicer intelektualno vemo, da je oseba umrla, vendar tega nikakor ne moremo resnično dojeti – dokončnosti dejstva, da osebe nikoli več ne bomo videli – in praznine, ki za to osebo ostaja trajna, preprosto ne zmoremo sprejeti. Zdi se nam, da se bomo nekega dne zbudili iz nočne more in bo ljubljena oseba spet poleg nas. Ne moremo verjeti, da se je res zgodilo, kar se je, in ta faza nas na neki naravni način zaščiti, da nas bolečina realnosti ne bi povsem preplavila in naenkrat dotolkla. Ko še ne verjamemo, da smo nekaj izgubili za vselej, dopuščamo postopnost prilagajanja na bolečo odsotnost. Ko zanikanje izgube počasi zvodeni, se začnemo zavedati resničnosti praznine, si zastavljati razna vprašanja in s tem se začne proces zdravljenja bolečine. Počasi spet postanemo močnejši, na površje pa privrejo razna čustva, ki smo jih sprva zanikali.
