»Kapljice pota mi polzijo po nosu in z njega kapljajo,« je v svoji knjigi Mož koza: Kako sem si vzel počitnice od človeškega življenja zapisal Thwaites. »Mišice me zelo bolijo in ne čutim prstov. Predvidevam, da na njih ni ostalo veliko kože,« je dodal.
ZAČETEK
Po mesecih priprav je Thwaites končno dosegel svoj cilj, ki je bil postati koza. Ko je preučeval njihovo življenje, je ugotovil, da so koze po vsej verjetnosti obtičale v času. Ne razmišljajo o prihodnosti ali preteklosti, ker po vsej verjetnosti nimajo dovolj dobro razvitega spomina.
ZAKAJ KOZA
V letu 2014 je bil 33-letni britanski grafični oblikovalec zakopan v dolgovih, živel je s svojim očetom in iskal službo brez uspeha. S toliko skrbmi, ki jih je imel v glavi, je pomislil, da bi bilo čudovito umakniti se od zapletenosti sveta in imeti lep dopust, ne samo stran od vsakdanjega življenja, ampak tudi od samega sebe. 
SLON
Najprej si je želel postati slon, ki bi se sprehajal čez Alpe, in za ta podvig je iskal nepovratna sredstva. »Prilagodil bi svojo dvonožno anatomijo, da bi hodil po štirih nogah. Razviti sem hotel umetno protezo želodca, ki bi mi omogočala jesti in prebaviti hrano. Prilagoditi sem želel svoj vid in sluh ter vsa ostala čutila tako, da bi doživel slonjo perspektivo,« je dejal. Kmalu pa je ugotovil, da ima njegov slonji načrt veliko napak. Ko je obiskal južno Afriko in opazoval te veličastne živali od blizu, je doumel, da bi moral sestaviti opremo, veliko kot majhen avtomobil, da bi lahko postal slon. Poleg tega je izvedel, da sloni čutijo bolečino in žalost enako kot ljudje. Najbolj pa mu je pomagal obisk šamana, ki mu je v glavo zabrusil, da je njegov načrt idiotski, in pomagal spoznati, da je spiritualno bližje kozi kot slonu.
SPREMEMBA
Tako se je njegov načrt spremenil. Obiskal je Buttercups, zavetišče za koze v Angliji, ki je edino zavetišče za zlorabljene koze, in njegovega vodjo dr. Alana Mcelligotta. Thwaites se je naučil, da na njegovo žalost tudi koze čutijo stres, sploh če jih napadejo živali. Koze so tudi tako pametne, da lahko simulirajo šepanje, če ne želijo kam iti. Poleg tega se združujejo glede na spol in imajo točno določeno hierarhijo.
SAMEC
»Predvidevam, da boš samec?« je rekel dr. McElligott. »Ker je izredno velika razlika med spoloma,« je dodal. Thwaites je preučil ogromno vidikov kozjega življenja, vendar o spolnem življenju živali ni nikoli razmišljal. »Z Darwinove perspektive je spolnost živali njihova prioriteta,« je napisal. »Verjamem pa, da bi bila moja partnerica zelo razočarana, če bi jo zamenjal s kozo,« je še dodal. Čeprav bi spolni odnos s kozo pomenil uspeh njegovega projekta, tega ni želel narediti. Svoje življenje koze je raje prestavil na avgust, ko se koze na gonijo.
OBLEKA
Po raziskavi, ki je vključevala tudi nerodne pogovore s specialisti koz, je oblikoval kozjo obleko. Našel je strokovnjake, ki se ukvarjajo s protetiko, da so mu pomagali zgraditi noge. Te so mu oblikovale postavo štirinožnih živali in tudi prestavile 60 odstotkov teže na sprednje okončine. Tako je resnično posnemal premikanje koz. Ustvaril je posebne tečaje na rokah, ki razširijo sprednje okončine. Na svojem telesu se je odločil imeti vodoodporno jakno, ki jo je naredila njegova mama, glavo in telo pa je zaščitil s čelado in ščitnikom, ker je obstajala nevarnost, da bi ga katera od koz napadla.
KOZA
Ko je bila obleka pripravljena, se je Thwaites podal v Švico, kjer so mi kmetje dovolili obisk. Pravega razloga za postanek jim ni povedal, dokler ni tja prišel. Vendar so mu po priznanju vseeno dovolili ostati. Projekt je trajal šest dni. Čez noč je spal v skednju kot človek in v ločenem prostoru od koz, podnevi pa je živel kot koza. Prvi dan se je zbudil že ob štirih zjutraj, ko je lastnik pomolzel več kot 60 živali, potem se je odpravil s kozami v gore. Takrat je ugotovil, kako težko je hoditi v vsej ti opremi, sploh navzdol. »Zelo kmalu sem ugotovil, kako težko je hoditi po hribu navzdol po štirih nogah. Stopicljal sem proti skednju in moje sprednje okončine so kar drsele po mokrem kamenju,« je dejal.
TRAVA
Na travi se je pridružil čredi koz in se pasel na istem mestu približno pet minut, nato pa šel na drug prostor. Med pašo je ugotovil, da so modro-zelene zaplate trave grenke, lepo zelena trava pa je sladka in veliko boljša. Ko je našel svojo rutino, so ga tudi koze sprejele kot del skupine. »Nekatere so me prišle pogledat in me prevohat. Poskusil sem jih povohati nazaj in ignorirati svoj človeški odpor do njihovega zelo močnega vonja po fermentaciji trave. Nekaj koz je bilo na začetku strah, a ko so videle, kako jem travo, so se me nehale izogibati,« je napisal Thwaites. Še preostalih pet dni se je nato pasel in hodil v čredi. Med preobrazbo v kozo pa je ugotovil, da je boljše biti kozji pastir kot koza.
