Topla pomlad je marsikoga pripravila do tega, da je pohitel s sajenjem, čeprav nas do sredine maja lahko oplazi še kak hladen piš s severa. Paradižnik, tako kot ostale plodovke, izvira s toplih območij. V kratkem obdobju rasti (pol leta) pri nas ga ogrožajo plesni in neustrezna vzgoja.
Nasveti za vzgojo ne glede na vreme
V vlažnih poletjih je zelo težko vzgojiti obilico zdravih plodov. Najhujšo nevarnost predstavlja krompirjeva plesen. Seveda še ne vemo, kakšna bosta letošnja pomlad in poletje, zato velja upoštevati nekaj najbolj splošnih napotkov za uspešno vzgojo paradižnika.
Priljubljenost paradižnika narašča, o čemer pričajo vse večje število različnih sort na našem trgu, uspešna vzgoja v industrijskih rastlinjakih, množica receptov za jedi z njim ter kopica vprašanj ljubiteljskih gojiteljev. V tem zapisu se ne bom ukvarjal s pestrim izborom sort. Vemo, da so tudi pri nas navdušenci, ki so ustvarili zbirke z več sto sortami rdečih, rumenih, zelenih, pisanih, temno rdečih in kdo ve še kakšnih plodov.
Premalo prostora za preveč želja
Pogosto smo sami krivi, da naše sadike paradižnikov, pa tudi paprik in jajčevcev, obolijo za plesnijo ali katero izmed drugih pogostih bolezni. Naši vrtovi so marsikdaj premajhni, da bi na njih uresničili vse svoje želje po samooskrbi, zato gredice napolnimo s pregostim rastlinjem, ki je posledično žrtev bolezni in škodljivcev. Plodovke pa potrebujejo prostor in sočno svetlobo oziroma toploto.
Zato sadike sadimo s precejšnjim medsebojnim razmikom. Med posamičnimi rastlinami pustimo vsaj od 70 do 80 centimetrov prostora. Ker se nam seveda zdi škoda toliko neizkoriščenega prostora pustiti vnemar, ga zapolnimo s setvijo solate berivke ali sajenjem kolerabice. Ti bosta zreli za pobiranje, še preden bo paradižnik dozorel. Tudi bazilika, meta in kamilice bodo hitro zapolnile vmesni prostor, pa še spodbujale bodo rast paradižnikov.
Stran od krompirja
Paradižnik botaniki uvrščajo med plezalke, zato potrebuje oporo, ki mu jo lahko zagotovimo z običajno palico iz lesa ali bambusa, lahko pa ga tudi privežemo ob trajno napete žice, pritrjene na kovinski okvir. Sadimo ga lahko na isto mesto na gredi leto za letom. Pozorni pa bodimo na to, da plodovk ne sadimo v bližino krompirja, saj tako vsaj nekoliko zmanjšamo možnost napada krompirjeve plesni.
Temeljito zalivanje in redno okopavanje ali pa zastirka
Plodovke imajo rade vlažna tla, vendar jih ne smemo škropiti po listih, zato bo paradižnikova rastlina hvaležna za kapljično zalivanje. Zalivanje s cevjo ali zalivalko pa naj bo temeljito, a le na dva ali tri dni. Da zalivanje ne bi ustvarilo skorje na prsti med rastlinami, površino redno okopavamo. Najbolj učinkovito bomo preprečili zaskorjenje, če bomo tla po okopavanju prekrili z zastirko. Spomladi je lahko iz slame, poleti iz rahlo posušene trave, še bolj rahla tla pa bomo ustvarili s pomočjo zastirke iz gabeza in kopriv.
Redno odstranjevanje zalistnikov, torej tistih poganjkov, ki redno odganjajo med velikimi listi in steblom paradižnika, bo prispevalo k večji zračnosti na gredi. Zalistnike je priporočljivo rezati s škarjicami, saj tako povzročimo najmanjše možne rane na rastlini, skozi katere lahko vdrejo glivice. Obolele liste sproti odstranjujemo in uničimo.
Pomanjkanje kalcija zaznamo na plodovih, na katerih se na spodnji strani pojavi črna lisa. Zato rastline enkrat ali dvakrat mesečno škropimo z listnimi gnojili (foliati), ki vsebujejo veliko kalcija.