Kristina Rolk Sambolec je stara 33 let. Mamica štiriletne Klare se na prvi pogled ne razlikuje od vrstnic. Uživa v igri s hčerjo, z možem si rada ogleda dober film, smuča, kolesari, rola, teče, hodi v fitnes, rada zavije v slaščičarno na kepico sladoleda. Ta Kristina še pred dvema letoma ni počela nič od tega. Njeno telo ni zmoglo, psiha ji ni dovolila. »Ko sem dosegla težo 145,1 kg, sem vedela, da tako ne morem več živeti. Počutila sem se, kot bi me nekdo zaprl v telo, ki ni moje.«
Ko je šla Kristina v prvem letniku fakultete na sistematski pregled, je zdravnica ugotovila, da ima težave s ščitnico. »Ko sem dobila prvo menstruacijo, so se v meni začele dogajati spremembe. Začela sem se rediti, vendar je bila moja teža do konca srednje šole še vedno v mejah normale. Sama nisem imela občutka, da bi bilo z mano kaj narobe.« Nadaljnje preiskave so pokazale, da ji ščitnica dela prepočasi. Dobila je recept za tablete, ki naj bi jih jemala do konca življenja. »Vsakič, ko sem prišla na pregled, so mi povečali odmerek. Z začetnih 50 miligramov najprej na 75, potem na 100, pa na 125. V šestih mesecih sem se zredila za 50 kilogramov. Šele ko so mi zdravniki predpisali 150-miligramske tablete, se je teža ustavila.« Ker pa se ji je dotlej že popolnoma sesula samopodoba, tudi zaradi neuspešnih diet z učinkom jojo, se je zredila še za nadaljnjih 25 kilogramov. Za nameček se je spopadala še z drugimi težavami. Ko je bila hči stara leto dni, se je družinica morala izseliti iz stanovanja. In ravno so se navadili na življenje v garsonjeri, ko je prišel udarec. »Bil je 31. oktober 2013, ko sem čisto slučajno izvedela za zamolčano družinsko skrivnost. To me je dokončno sesulo.«
Kako ste se pobrali?
Tako, da sem pet dni pozneje začela z brutalno obliko vadbe. Da bom začela resno delati zase, sem se namreč odločila že poleti, ko smo bili z družino na morju. Hči je bila takrat stara dve leti, hodila je in želela, da se igram z njo. Jaz pa tega nisem bila sposobna. Pa ne samo fizično, bilo me je sram, ker sem bila tako debela. Ko smo prišli domov, sem začela brskati po svetovnem spletu in iskati vadbo, ki bi jo lahko izvajala doma. Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da bi šla vadit v kakšno telovadnico. Ko pa sem konec oktobra 2013 izvedela novico, o kateri javno ne želim govoriti, me je tako pretresla, da se mi je zamajal ves svet. Čutila sem, da moram žalost in jezo, ki sta me ob tem preplavili, dati iz sebe, sicer se zame to ne bo dobro končalo.
Za kakšno vadbo ste se odločili?
Izbrala sem visokointenzivno vadbo (imenuje se insanity), ki z ogrevanjem in raztezanjem traja od 40 do 50 minut ter je sestavljena iz poskokov, počepov in izpadnih korakov. Vsakič moraš iti do svojega maksimuma. Ključno pri izbiri je bilo, da za vadbo nisem potrebovala nobenih pripomočkov in da sem jo lahko izvajala doma.
Domnevam, da so bile te vaje za vas, ki ste takrat tehtali 145 kilogramov, zelo težke.
Ne samo zame, tudi za moža. Ko sem se odločila, da začnem, se je odločil, da se mi pridruži. Še danes ne vem, kako sem preživela. Po prvem testu, ko preveriš stopnjo pripravljenosti – za vsako vajo imaš na voljo minuto in zapišeš, koliko ponovitev ti je uspelo narediti – sva oba z možem ležala na kavču in mislila, da bova bruhala. S toliko kilogrami in brez kondicije je bilo videti, kot da želim narediti samomor. Vendar sem bila trmasta. Odločila sem se, da bom pri vsaki vaji naredila vsaj eno ponovitev. Prva dva tedna nisem mogla niti hoditi, po stopnicah sem hodila s stegnjenimi nogami. S solzami v očeh sem nadaljevala in bolečine so počasi popustile.
Vam mož že od nekdaj stoji ob strani?
Odkar sva skupaj. Ko sva se spoznala, sem imela še normalno težo. Ko so se mi začele težave s ščitnico, je šel z mano skozi vso kalvarijo te bolezni. Ni šlo samo za to, da sem se čezmerno zredila, tudi razpoloženje mi je ves čas nihalo. V nekaj minutah sem lahko šla iz ene skrajnosti v drugo, iz joka v smeh. Večino časa sem bila zadirčna in razdražljiva. Mož me je ves čas bodril in mi govoril, da ve, da to v resnici nisem jaz.
Koliko časa sta vadila?
Devet mesecev po šestkrat na teden. Program, ki traja dva meseca, sva izvedla štiriinpolkrat. Ko je mož na spletu našel vadbo focus T25, sva 18 tednov delala po tem programu, se spet vrnila na insanity, tokrat na program max 30. Potem sva odkrila še vaje z utežmi 21 day fix. Te vaje sem delala do operacije kože lani jeseni.
Ste ob vadbi spremenili tudi prehrano?
Najprej ne. Ko ima človek za sabo deset let različnih diet z učinkom jojo, postane zelo previden. Zato sem začela postopoma. Najprej sem začela spreminjati prehranjevalne navade. Z možem sva bila navajena, da sva si zvečer, ko je hči zaspala, v miru privoščila večerjo. Potem sva večerjo zamenjala z vadbo. Tudi če bi hotela po teh vajah jesti, v usta ne bi mogla spraviti niti grižljaja. Sledilo je zmanjševanje količine hrane. Če sva šla na pico, sva si namesto dveh privoščila eno in si jo razdelila. Potem pa se je zgodilo, da sem enkrat kupila žemljo in prebrala deklaracijo. Skoraj me je kap, ko sem ugotovila, da je v njej več kot 50 sestavin. Odtlej sem kruh pekla sama. Nekaj podobnega je bilo z jogurti. Sadne jogurte sem začela delati tako, da sem v navadnega zamešala sadje. Ko sem začela uživati bolj zdravo hrano, me je telo začelo opozarjati tudi na to, kaj škoduje moji ščitnici.
Ste imeli na začetku, ko ste z nezdrave hrane preklopili na zdravo, kakšne težave?
Telo se je polnovredni hrani močno upiralo. Imela sem krče, tudi bruhala sem.
Kako se prehranjujete zdaj?
Ker sta peka in kuhanje moja velika strast, je bil moj izziv naučiti se pripravljati sladice in hrano v bolj zdravi različici. S svojega jedilnika sem zaradi ščitnice kasneje črtala tudi mleko, jogurte, skuto in hrano z glutenom. Zdaj uživam veliko sadja in zelenjave. Pazim, da je hrana sezonska, domača in čim manj predelana. Meso pripravim trikrat na teden, enkrat na teden imamo ribe. Sladice pripravljam iz boljših sestavin in z manj sladkorja. Včasih pa si še vedno privoščim čisto običajno čokoladno tortico, tudi sladoled, in to brez slabe vesti. Na to ne gledam kot na prekrške, zame je to nagrada. Si pa te sladke pregrehe zdaj privoščim dopoldne kot samostojen obrok in ne več kot sladico po obroku.
Kako hitro so vam začeli kopneti kilogrami?
Po prvem mesecu vadbe sem imela 3,5 kg manj, potem je šla teža vsak mesec dol od 3 do 5 kg. Zelo sem pazila, da mi kilogrami ne bi prehitro kopneli.
Ste si na začetku hujšanja postavili kakšen cilj?
Zelo majhne cilje sem si postavljala. Moja prva želja je bila, da shujšam na 117 kilogramov, toliko sem jih imela, ko sem se poročila. Ko sem dosegla to težo, sem si želela priti na sto kilogramov, potem obrniti trimestno številko. Naslednji mejnik je bila teža, ki sem jo imela v prvem letniku fakultete: 83 kg, kolikor sem tehtala, preden sem se začela rediti, je bil pravzaprav moj cilj. Ko pa mi je tehtnica pokazala to številko, sem že tako močno spremenila slog življenja, da se je teža še naprej zniževala.
Kako je bilo z odvečno kožo?
Do 85 kg nisem imela odvečne kože. Ko pa se mi je teža še zniževala, je bilo kože vedno več. Še posebej moteča je bila na trebuhu. Prekrivala mi je popek, zato sem se vse poletje ubadala z vnetji. Lani septembra, ko sem dosegla magično šestico, tehtala sem 68 kilogramov, sem se odločila za operacijo.
Menda je bilo kar hudo.
Najhuje je bilo to, da sem na operacijo prišla na vrhuncu moči, po posegu pa niti nog nisem mogla premakniti. To je težko, sesuje te. En teden sem bila priklenjena na posteljo. Bila sem vsa v podplutbah. Enajst dni po operaciji sem šla prvič iz stanovanja. Zmogla sem le 50 metrov. Po petih tednih pa sem začela spet telovaditi. Šla sem v fitnes na vodeno vadbo, ker si sama nisem upala obremeniti telesa. Na začetku so me ves čas grabili krči v noge, ritnice, ker so se mišice spet prebujale. Čeprav sem imela, ko sem prvič prestopila prag fitnesa, samo 65 kilogramov, me je bilo še vedno sram, da bi vadila pred drugimi. Hujšanje ni samo zunanja preobrazba.
Ste hodili tudi h kakšnemu psihologu?
Ne. Vse sem počela sama. Od telovadbe, hrane, do dela pri sebi. Ne maram strokovnjakov. Že obisk pri zdravniku je zame hud stres.
Operacija in okrevanje sta bila tudi kar precejšen finančni zalogaj.
Z možem sva namensko varčevala za mojo operacijo. Operacijo, ki je stala 6000 evrov, sem plačala na obroke. Še 4000 evrov me bodo prišli stroški za zdravila, limfne drenaže, masaže, vodena vadba. Ker se pri taki operaciji poškoduje limfni sistem, mi še vedno zastaja voda v telesu. Telo bo potrebovalo približno eno leto, da bo spet začelo delovati normalno. Dotlej pa moram odvečno vodo iz njega odstranjevati z masažo in limfno drenažo. Minuta limfne drenaže pa stane en evro.
Kako na vašo preobrazbo gledajo prijatelji in znanci?
Starih znancev imam zelo malo. V tem času se je tudi pokazalo, kdo so moji pravi prijatelji. Ti so mi ves čas stali ob strani in še vedno ne morejo verjeti, da se mi je uspelo tako spremeniti. Pa ne samo na zunaj. Zdaj sem popolnoma drug človek. Na vse poskušam gledati pozitivno, v vsaki stvari videti nekaj dobrega.
Kolikokrat vas je imelo, da bi odnehali?
Niti enkrat. Prišla sem do točke, ko sem si rekla, da raje crknem, kot odneham.
Kaj svetujete ljudem, ki so v podobni situaciji, kot ste bili vi?
Naj začnejo počasi in brez velikih pričakovanj. In naj ne odrežejo vsega naenkrat. Tega telo ne zdrži.
Koliko je pomagalo, da vas je partner brezpogojno podpiral?
Bilo je lažje, vendar bi speljala, tudi če mi ne bi stal ob strani.
Vaši načrti za naprej?
Želim si pomagati ljudem, ki se spopadajo s podobnimi problemi, kot sem se sama. Kmalu bom postala osebna trenerka. Predavanja so že za mano, zdaj se učim za izpit. Ko dobim licenco, bom začela s svetovanjem. Januarja letos sem na družabnem omrežju v ta namen že odprla skupino Od sanj do cilja s Kristino. V treh mesecih imam že skoraj 7600 sledilcev.
