S pomočjo ustvarjalcev oddaje Dan najlepših sanj so Bora prinesli na najvišjega slovenskega vršaca, kjer je dobil odgovore na vsa tista vprašanja, ki jih je tolikokrat zastavil mamici: »Kako je na vrhu? Koliko je visok stolp? Koliko ljudi gre vanj?«
Vzpon na Triglav je bil za Bora čisto pravo presenečenje in Vesna je kar nekaj časa zbirala pogum, da je pisala na Pop TV. Enkrat prej so načrti padli v vodo, ampak tokrat so se vsi planeti razporedili tako, kot je bilo potrebno – čeprav bi se skoraj spet vse podrlo. Vesna si je namreč štiri dni pred vzponom zvila gleženj, a materinska ljubezen je pač vedno močnejša od vseh bolečin. Tudi novica, da sta štiri dni pred njihovim vzponom blizu Kredarice umrla dva planinca, je ni omajala. »Z Borom sva to slišala na televiziji in rekel mi je nekaj takega kot: 'Glej, da ne boš ti gor lazila.' Sploh nisem vedela, kako naj bom tiho, kako naj obdržim zase, da bomo že čez nekaj dni tudi mi tam.«
Dvigalo dobrote
Vesna je z dvema otrokoma, 11-letnim Borom in 13-letni Ianom, od nekdaj hodila v hribe. Začeli so z lažjimi turami, prva zahtevnejša za Bora, ko so že vedeli, da ima mišično distrofijo, pa je bil Mangart. »Razlika med njegovo željo po Mangartu in Triglavu je bila v tem, da si je na Mangart želel priti sam, pri Triglavu pa se je nekako sprijaznil s tem, da mu ga ne bo dano videti v živo, ampak samo na posnetkih, ki smo jih velikokrat gledali. Bor je moral zelo hitro odrasti, postati realen in dojeti, da marsičesa ne bo zmogel. Na Mangart pa je prehodil skoraj 80 odstotkov poti navzgor in je bil neizmerno vesel,« ga pohvali in dodaja, da je resnično neverjeten, saj je zelo dolgo zdržal brez invalidskega vozička. Danes brez njega ne more več, a zaradi njega je Vesna znova spoznala, da so na svetu še dobri ljudje: »Bora je bilo že dve leti strah, da se bo moral, ko bo prišel na predmetno stopnjo, prešolati, ker na šoli, ki jo obiskuje v Šentvidu pri Stični, niso imeli dvigala. A moram povedati, da imamo krasnega ravnatelja in župana, ki sta nam šla tako na roke, da so naredili dvigalo za Bora in za vse podobne otroke, ki bodo še prišli za njim in ki bodo tako lahko ostali v domačem, prijaznem okolju. Vsi na šoli nam pomagajo, z njimi sodelujem že od vsega začetka, imamo odkrit odnos in si zaupamo. Zato je danes Bor tukaj, kjer je, tak, kakršen je.« V šoli ima ves čas ob sebi spremljevalca, ki ga plačuje država. Mamici včasih potoži, da mu ni lahko, ker se zaveda, da ga drugi gledajo. »Najprej so ga zato, ker je čudno hodil, zdaj pa zato, ker je na vozičku,« zavzdihne Vesna, ki si je takoj, ko je izvedela sinovo diagnozo, prisegla, da mu bo vedno povedala resnico, a »na neki prijazen način, kar je včasih zelo težko. Nekaj najhujšega je, ko otrok ugotovi, da mu mama laže, saj s tem porušiš njegovo zaupanje. Smrt sva tako brez olepševanja obdelala pri osmih, devetih letih. Zdi se mi, da je Bor imel obdobje, ko mi ni povsem zaupal, saj je preverjal informacije pri drugih distrofikih, ko sva prek Društva distrofikov hodila na rehabilitacijo v Izolo. Tudi zato je bila resnica še toliko pomembnejša.«
Smrtna obsodba
Bor je imel štiri leta in pol, ko je bil z mamico pri zdravnici, ker je dostikrat tožil, da ga bolijo nogice, in ker je bil malce bolj neroden. Vesna, ki drugih odstopanj ni opazila, je menila, da ga te težave pestijo, ker je pač malce bolj okrogel. V prvem razredu so se začele pojavljati še težave s koncentracijo, ki pa jih je pripisala ločitvi in selitvi od doma, ki so ga do takrat poznali. Vendar sta šla vseeno spet k zdravniku, natančneje na nevrologijo, od koder so jim po opravljenih preiskavah kmalu poslali pismo z zloveščim stavkom, »naj se vrnemo, da izključijo možnost laboratorijske zmote. Takrat sem vedela, da mora biti nekaj hudo narobe. Tako se je začelo: čakali smo različne izvide, opravili še več groznih preiskav, ko je Bor kričal od bolečine. Smrtna obsodba, kot sem ji rekla, je prišla iz nizozemskih laboratorijev leta 2012. Šlo je postopoma in tudi moč je Bor izgubljal postopoma.« Poleg konvencionalne medicine Vesna sinu pomaga z različnimi prehranskimi dopolnili in zdravljenjem po Domančičevi metodi, ki jo pri Boru izvaja sin našega nekdanjega smučarskega asa Bojana Križaja, Boštjan.
Kljub temu Vesna še vedno hodi v službo, »ker kako bomo pa sicer preživeli? Jaz moram iti v službo, da ob malih sončkih vsaj malo pozabim na vse hudo. Otročki mi dajo toliko energije.« Dela namreč v vrtcu, »v katerem imamo krasno ravnateljico, ki mi je omogočila delo tako prilagoditi, da zjutraj lahko Bora odpeljem v šolo in ga po šoli poberem.« Večkrat poudarja, da »naš namen ni, da bi tarnali, da bi nas pomilovali ali da bi se morda delali junake. Oba sinova sta morala prehitro odrasti. Z njima se veliko pogovarjamo o vsem. Sama se niti v sanjah ne morem postaviti v otrokovo kožo. Če bi meni pri mojih letih povedali za to diagnozo, vem, kako težko bi to sprejela.«
Prijazni delfin
O sebi pravi, da ima rada pse, otroke in stare ljudi. Če utegne, prebira knjige o duhovnosti, predvsem zvečer. Za zdaj, pristavi, ima še srečo, da lahko hitro zaspi in da spi kar dobro. Kar precej časa so ji spanec kratile misli o tem, kako bo, kako se bo organizirala, zaradi česar »se mi je začelo skoraj mešati. Potem pa sem prebrala misel: Jutrišnjega dne še ni, včerajšnji je že mimo, pomemben je le današnji dan. Tega se skušam držati, sprejeti tisto, česar ne morem spremeniti, in se s tem sprijazniti. Okvirne smernice si že narediš in se prilagodiš, več kot to pa nima smisla. In ko se včasih zalotim, kako spet mrzlično razmišljam, kako naprej, se prisilim nehati, ker to nikamor ne pelje. Poleti 2014 se je tudi meni uresničila največja želja iz otroštva: z Ianom sva v Karinskem morju plavala z delfinom in priplaval je tako blizu, da sva ga celo pobožala. A ni življenje lepo, polno presenečenj!«
O tem, kaj prestajajo, ji ni težko govoriti, le po vsakem takem pogovoru je povsem izžeta. Uteho in nove moči najraje poišče v gorah. Velikokrat gre kar sama, nad čimer njena mama ni najbolj navdušena. Toliko bolj pa je bila nad njo navdušena skupina moških, ki se je pozimi spuščala s Triglava, medtem ko se je sama – z vso potrebno opremo seveda – šele vzpenjala gor (to ni bilo takrat, ko so gor nesli Bora). Moški so se kar na glas pridušali, da mora biti Vesna res strašansko pogumna, da si upa kaj takega. A premagovati nepredstavljivo je nekaj, kar ji ni več tuje: »Ko grem v hribe, premišljujem o vsem in ničemer. Boštjana Križaja sem vprašala, zakaj sem gor tako srečna, sproščena in lahka. Odgovoril mi je, da zato, ker so tam bolj čiste energije. Hribi so preprosto moji antidepresivi.«
