Sledila je tišina. Bil je 5. december 1945 in pet letal Leta 19 – rutinske vojaške vaje iz Fort Lauderdala na Floridi – je izginilo brez sledu. Zadnjih sedemdeset let to izginotje velja za eno najbolj trdovratnih letalskih skrivnosti, kar jih pozna svet. Razbitin niso nikoli odkrili, čeprav iskalnih odprav ni primanjkovalo, niti trupel. Kot da bi se letala in štirinajst članov posadke pogreznilo v tla. Zaradi pomanjkanja dokazov so špekulacije imele prosto pot. Tako se je rodil mit Bermudskega trikotnika, kjer naj bi se skrb vzbujajoče pogosto dogajale paranormalne stvari. Sedem desetletij po izginotju Leta 19 pa je resnica končno prišla na plano.
Letala so verjetno strmoglavila v ocean, potem ko jim je zmanjkalo goriva, ostanki pa nikoli niso bili najdeni.
Šest letal v enem dnevu
Le nekaj ur po tistem, ko je z radarja izginilo pet letal tipa Avenger, je bil v iskalno akcijo poslan hidroplan PBM Mariner. Pilot je ob pol osmih zvečer opravil rutinski klic. Kmalu po tistem je tudi hidroplan izginil z radarja. Nihče več ni videl ne letala ne njegove 13-članske posadke. Izginotje šestih letal v enem dnevu je bil pravi šok, a izgub še ni bilo konec. Na istem območju so med letoma 1948 in 1949 izginila še tri letala, leta 1955 pa so tam odkrili jahto brez posadke. Le nekaj let pozneje sta tam izginila dva boeing KC-135 stratotankerja.
Na delu nadnaravne sile
Zaradi pomanjkanja razlag so se zvrstile številne teorije, ena pa je še posebej pritegnila pozornost javnosti – te nenavadnosti so se dogajale na trikotnem območju med Miamijem, Portorikom in Bermudo. Februarja 1963 je novinar Vincent Gaddis spisal prispevek, v katerem je trdil, da so na tem območju oceana na delu nadnaravne sile. Poimenoval ga je Bermudski trikotnik. Članku ni primanjkovalo špekulacij, dokazov je nanizal bolj malo. A čas ne bi mogel biti boljši – objavil ga je le malo po izginotju dveh prej omenjenih stratotankerjev. Članek je bil mojstrovina »zarotniške fantazije«. Treba je razumeti, da so bili ljudje v času hladne vojne in kubanske raketne krize več kot pripravljeni verjeti raznim teorijam zarote. Bermudski trikotnik pa je pomenil še nekaj več – jasno je sporočal, da je svet radijskih povezav in letalskih kril še vedno dovolj velik, da lahko ljudje in njihovi stroji izginejo brez sledu. Prisklednikov ni manjkalo. Knjige s to tematiko so kar letele s polic.
Ljudje so bili v času hladne vojne več kot pripravljeni verjeti raznim teorijam zarote.
Človeški faktor
Očitno je prišel čas za resnico. V času izginotja Leta 19 je bilo veliko pozornosti posvečene letalskim sposobnostim vodje eskadrilje, poročnika Charlesa Taylorja. Izkušeni pilot z več kot 2500 urami letenja je slovel tudi kot izvrsten inštruktor. Tudi težav z letali ni bilo. Radijski pogovori pa razkrivajo, da so se v določenem trenutku izgubili in da kompasi niso delovali. Taylor je skušal najti Fort Lauderdale, pri čemer si je pomagal z otočjem, ki ga je videl pod sabo. Bil je prepričan, da je nad otoki verige Florida Keys. A kot se je izkazalo, so bila letala severno od Bahamov, daleč stran od kopnega. Letala so verjetno strmoglavila v ocean, potem ko jim je zmanjkalo goriva, ostanki pa nikoli niso bili najdeni. Hidroplan, ki se jih je odpravil iskat, je razneslo v zraku, kar so potrdile priče, Let 19 pa je podlegel tehničnim težavam in človeškemu faktorju. A takšne razlage nekaterih preprosto niso zadovoljile. Tako se je rodil Bermudski trikotnik.