Carlos Sanchez Ortiz De Salazar se je civilizaciji odrekel leta 1995 – takrat je psihiater iz Sevilje štel le šestindvajset let. Njegovo izginotje je posledica hude depresije, ki mu je oteževala normalno življenje. Pet let po tistem, ko je izginil, so ga španske oblasti razglasile za mrtvega.
Družina tako končno ima nekaj upanja, da se bo tragedija, ki jo živijo že dvajset let, nekega dne končala.
Mrtev bi ostal, če ne bi na njegovo domovanje v goščavi na severu Toskane povsem po naključju naletela dva gobarja. Kot sta razkrila pristojnim, sta na samotarja naletela na rtu Cala Violina, kjer je postavil svoj šotor. Gobarjema je menda dejal: »Španec sem, moje ime je Carlos, tu sem že dvajset let.« Nato jima je pokazal svoj potni list in ju opozoril, da bo moral, ker je bilo njegovo skrivališče odkrito, spet izginiti.
Gobarja sta stopila v stik s špansko organizacijo za pogrešane osebe, tej pa je uspelo po mesecu dni iskanja izslediti Carlosove starše. Ti so nemudoma prileteli v Italijo, da bi poiskali svojega izgubljenega sina, a se je iskalna akcija izkazala za neučinkovito, saj je Carlos že izginil brez sledu. Njegova mama je kljub temu dejala, da ji je odleglo, ko je izvedela, da je njen sin še živ, vseeno pa jo skrbi za njegovo zdravje. »Spoštujemo njegove želje in svobodo, a ne bom počivala, dokler ga spet ne objamem,« je povedala. Družina tako končno ima nekaj upanja, da se bo tragedija, ki jo živijo že dvajset let, nekega dne končala.
