Kdo je Katarina Goričan Pokrivač?
Žena, mama, profesorica, umetnica, športnica, dobrodelnica, zagovornica zdravega načina življenja, predavateljica, protestantka.
Beseda dobrodelnost ima globok in širok pomen; kaj vam pomeni dobrodelnost?
Verjamem v dobroto, v moč dobrote. Biti na tem sebičnem, pohlepnem svetu dobrotljiv, ljubeč, usmerjen v dobrobit drugega, zahteva trdnost, jasnost, osebnostno moč. Večja ko je odprtost do ljudi, vse nižji postajajo zidovi, ki si jih gradimo okrog sebe. Večja ko je moč sočutja, ki ga čutiš do drugih, bolj pogumen postaneš. Večji ko je pogum, manj si nagnjen k malodušju in izgubi upanja. Potrebujemo spoznanje, da to dojamemo, in pogum, da to udejanjamo.
Ko mislimo na druge, nas manj skrbi zase. Altruizem je zame plemenit ideal. Preudaren, pošten trgovec ne bo nikoli prodajal nečesa, kar je na škodo njegovim strankam, čeprav bi si tako lahko zagotovil dobiček. Skrben državljan bo vedno najprej pomislil na to, kako bo njegovo delovanje vplivalo na skupnost. Nesebična generacija bo previdno ravnala s planetom zato, da bi svojim otrokom zapustila svet, v katerem se bo dalo živeti.Dobrodelnost daje mojemu življenju smisel, kvaliteto in globino. V svoji pomoči ljudem ne iščem zahvale, ne potrebujem hvalospevov, potrebujem le čas, prostor in človeka, ki mu lahko ponudim svojo roko pomoči.
Lepo je spremljati življenja, ostajati v oporo, biti v spodbudo in gledati spremembe na bolje.
Nudenje pomoči se od primera do primera razlikuje. Kako je videti vaše delo?
V osnovni in srednji šoli sem veliko pomagala invalidnim otrokom iz bližnjega centra. Kot srednješolka sem se dve leti zapored odločila za aktivne počitnice pomoči ostarelim v domu starejših v Trstu, bila sem pobudnica in vodja Ambasadorjev upanja humanitarnega društva ADRA. Izvajali smo programe spodbude in upanja za otroke, mladostnike in mamice materinskih domov, varnih hiš, kriznih centrov, mladinskih domov in bolnišnic ter tako s svojo dejavnostjo prispevali h krepitvi njihovega duševnega zdravja. Igrali smo lutkovno predstavo o upanju, ki je bila velika uspešnica, tako starši kot otroci so jo imeli radi. Velikokrat smo kot ekipa v trenutku priskočili na pomoč ljudem v stiski. Spomnim se, kako smo bili kot hitra interventna služba v pomoč ljudem.
Tako smo recimo mamici očistili in uredili stanovanje pred odločilnim obiskom svetovalk s centra za socialno delo. Izvajala sem delavnice spodbude za mladostnike v mladinskem domu v Mariboru in slišala, kaj vse si želijo od življenja. Dva sta si želela študij, ki je pravzaprav plačljiv, zato sem s prošnjo v roki obiskala vodstvo obeh želenih fakultet in omogočili so jima brezplačen študij. Potem so bile problem vožnje do kraja študija, in tako sem uredila celoletno brezplačno vozovnico za vožnje z vlakom in avtobusom. Pa pisala prošnje, klicala in osebno obiskala kar nekaj različnih podjetij, prosila za donacijo korekcijskih očal, jogija, pipe in še marsičesa; različna podjetja so moji prošnji ugodila.
Z osirotelimi mladostniki sem hodila na CSD in jim pomagala urediti štipendijo in pokojnino po umrlih starših ter jim pozneje, ko so zapustili mladinski dom, pomagala najti stanovanje, ga očistiti in urediti. Pomagala sem jim pisati prošnje za prvo službo, jim svetovala in posredovala pri odgovornih za sprejem v službo. Z njimi sem se veselila odobrene prošnje in tega, da se osamosvajajo, začenjajo življenje na svojem.Sočasno sem začela pomagati družinam v stiski in tako do danes pomagala že marsikateri družini do boljšega življenja.
Hvaležna sem za to, da vozim in imam avto, ki mi služi kot orodje pri pomoči ljudem. Vozim jih na razne urade, da si uredijo status, pomoč od države in to, kar jim pripada. Pomagam jim iskati službo, stanovanje, dostavljam hrano in oblačila, ki jih donirajo prijazni ljudje, ter sem jim v splošno oporo ob težavah.
V svoji pomoči ljudem ne išče zahvale, ne potrebuje hvalospevov, ampak le čas, prostor in človeka, ki mu lahko ponudi svojo roko pomoči.
Od kod navdih za dobrodelnost?
Že od malega so me vzgajali v duhu dobrodelnosti, v smislu dejavnosti v pomoči ubogim, obnemoglim, šibkejšim. Moja starša sta še vedno aktivna dobrodelnika humanitarnega društva. Na poti odraščanja sta me vseskozi nagovarjala tudi Sveto pismo in Jezusov nauk, ki nas vabita, da brez omahovanja pomagamo sočloveku.
Večja sreča je dajati kakor prejemati. Sporočilo je, naj bomo do drugih ljudi takšni, kakršni si želimo, da bi drugi bili do nas. Velik navdih in vzornica med navadnimi zemljani mi je vedno bila Terezija iz Kalkute ali Mati Tereza. Njene misli mi v trenutkih omahovanja dajejo nov zalet in pogum za dobrodelnost kljub krivičnemu svetu, v katerem živimo.
Dobrodelnost je verjetno težko meriti s časom, pa vseeno, koliko časa na dan porabite za dobrodelnost ali prostovoljstvo?
Sem najprej profesorica. Moj poklic je vzgajati in izobraževati dijake, kar zelo rada počnem in mi je v veselje. Poleg službe imam družino in resnično mi je vredna vsaka minuta, preživeta v igri s svojim sinom Filipom. Zavedam se, da bo še prehitro odrasel in odšel, zato moram zdaj izkoristiti vsako priložnos, da sem z njim.Časa, porabljenega za dobrodelnost, pa ne štejem in ne računam, to je preprosto del mene, moje biti. Ljubezen do ljudi me žene in ne morem drugače, kot da jim pomagam. Ne morem biti srečna, če so poleg mene ljudje v stiski, bolečini, trpljenju. Zavedam se, da vsem ne morem pomagati. Enemu po enemu pa lahko!
Vas domači podpirajo in kakogledajo na vaše poslanstvo? Me podpirajo. Brez njihovega razumevanja in pomoči ne bi šlo, zagotovo ne.
Kaj vam predstavlja največje zadovoljstvo oziroma nagrado?
To, da sem zdrava, polna energije in da vem, kaj hočem, mi je elementarnega pomena in predpogoj za vse, kar počnem.Ko vidim, da se nekomu zaradi moje pomoči življenje spreminja na bolje, trenutek, ko zagledam prižgano iskrico v očeh človeka, kjer je bilo prej vse temno – ta trenutek je najlepši. Počutim se izpolnjeno.
Štejete, koliko posameznikom ali družinam ste že pomagali?
Ne štejem, vsak človek je zame dragoceno bitje, ki mi je prišlo naproti zato, da mu pomagam k boljšemu življenju.
Ko nekomu pomagate in v prihodnje takšne pomoči ni več potreben, ali ohranjate stike z njim?
Za nekaterimi so se sledi izgubile, a vem, da so se z mojo pomočjo rešili hujše stiske. Z večino pa ohranjam stike, seveda. Lepo je spremljati življenja, ostajati v oporo, biti v spodbudo in gledati spremembe na bolje.
