Bogdan je prvič zadihal šele 20 minut po rojstvu, diagnoza: cerebralna paraliza. Danes si zaradi prizadete motorike pri hoji pomaga z berglami, nekoliko težje govori, sicer pa je zelo bister. Ko še ni hodil v šolo, so svetovali staršem, da bi ga dali v zavod pri Novi Gorici, a se s tem niso mogli sprijazniti. Raje so ga vozili v Vinico. Res se mu je razredničarka Marija Starešinič zelo posvetila, a so se starši po nasvetih zdravnikov le odločili, da ga dajo v zavod za invalidno mladino v Kamnik. To je bil za vso družino velik šok, še posebej pa za 8-letnega Bogdana, ki je bil na dom zelo navezan.
NAJPREJ DO IZOBRAZBE
Šolanje je nadaljeval za administrativnega tehnika, nato pa vpisal fakulteto za organizacijske vede v Kranju. Študij je bil zanj veliko večji napor kot za ostale, a je redno opravljal izpite s povprečno oceno 8. Kolegi so mu pomagali z zapiski, profesorji pa dovolili, da je izpite opravljal le ustno, saj ni mogel pisati. Po petih letih je postal univ. dipl. organizator dela – informatik.
Po 16 letih se je z diplomo v žepu vrnil v Staro Lipo in po letu dni dobil službo procesnega analitika v Danfossu v Črnomlju.
To je bil zanj naslednji korak k samostojnosti. Oče ga je več kot dve leti vozil v službo in nazaj, ko je prihranil dovolj denarja, pa si je kupil prilagojen avto. »In spet sem bil za korak samostojnejši in samozavestnejši. Zelo rad sem med ljudmi. Čeprav sem na videz malo drugačen, četudi v resnici nisem, pač izstopam. A bi rad spodbudil tudi druge s cerebralno paralizo, da bi šli v javnost, ne pa da se zapirajo med štiri stene,« pravi.
LASTNO STANOVANJE
»Živel sem pri starših in razmišljal sem, kako bom sam skrbel zase na vasi, ko jih ne bo več. Prišel sem do zaključka, da je najboljše, da si v Črnomlju kupim stanovanje,« pripoveduje. Želja se mu je uresničila pred petimi leti, postal je še bolj neodvisen.
A Danfoss je kupil Secop in začel odpuščati. »Februarja 2016 bo tri leta, odkar sem ostal brez službe. Najprej sem šel na Zavod za zaposlovanje, potem pa se – s 15 leti delovne dobe – invalidsko upokojil. Dela zame ni več. Ko sem izgubil službo, mi je bilo hudo, a sem se hitro spet našel,« pravi. Že ko je bil zaposlen, je začel več kolesariti. »Vsak dan sem na kolesu, če le ne dežuje ali sneži. Na leto prevozim okrog 7000 km. Včasih mi uspe narediti tudi 200 km v enem dnevu,« pripoveduje navdušeno. A ne kolesari zgolj po Beli krajini.
Kupil si je zložljivo kolo, ki ga naloži v avto ali na vlak, se z njim odpelje po Sloveniji in nato vrti pedala.
PIŠE DNEVNIK
»Zelo pogrešam kolesarske steze. Če bi jih imeli več po Sloveniji, bi jo zagotovo prekolesaril po dolgem in počez,« predlaga Rogina. Skoraj ni prireditve v domačem kraju, ki je ne bi obiskal, vse skupaj pa zvesto zapisuje v dnevnik. »Najbolj pomembno zame je, da s svojim življenjem in delom dokazujem, da lahko poskrbim zase, kar mi zelo veliko pomeni. Včasih me kdo vpraša, če mi ni dolgčas. Ne, ni mi,« je zadovoljen s svojim življenjem. »In dokler me bodo ljudje videli na kolesu ali srečevali na prireditvah, bodo vedeli, da je z menoj vse v redu,« se nasmehne.
