Novice Svet24

Za nadobudno arhitektko je bila to priložnost, da načela arhitekture prenese v prostor, kjer ta še niso veljala. »Notranjost vesoljske ladje je tudi arhitektura, kajti arhitektura je tudi ureditev prostora,« je dejala danes 84-letna Galina Balašova. »Nikoli se mi ni zdelo, da sem zamenjala poklic, vendar pa nikoli nisem sanjala o vesolju. Nikoli.« Njeni nežni in z barvami bogati akvareli in ilustracije s svinčnikom predlog za vesoljske kapsule in vesoljsko postajo Mir so dokaz funkcionalnosti in so služili več generacijam ruskih vesoljskih plovil. A so tudi krasne umetnine, kot svetinje iz skorajda pozabljene prihodnosti. Tudi njeno delo, povečini nekoč izredno tajno, je na robu pozabe celo v Rusiji. To bi kaj lahko popravili nova knjiga in retrospektiva v Frankfurtu. Balašova je namreč v izrazito vojaškem vesoljskem programu imela edinstveno vlogo. Skorajda eksotično, saj je bila arhitektka v svetu inženirjev. Tako je postala kreativni veleum v sovjetskem vesoljskem programu.

Twitter

Pomanjkanje gravitacije

Balašova je svojo poklicno pot začela leta 1955 v današnji Samari. Pregledovala je rezidenčne stavbe v mestu, saj je bila zadolžena za odstranjevanje okrasnih elementov, ki so veljali za znake buržoazne dekadence. Letno dni pozneje je sprejela položaj v OKB-1, biroju eksperimentalnega dizajna Sovjetske unije. Njeno delo je pritegnilo Sergeja Koroleva, ustanovitelja OKB-1 in vodilnega sovjetskega raketnega inženirja. Leta 1963 ji je odbral mesto v oddelku zadolženem za dizajniranje in izdelavo vesoljskih plovil. »Na vesoljskih projektih sem začela delati povsem slučajno,« se spominja Balašova. »Ko so vesoljska plovila postala daljša, so kozmonavti potrebovali več prostora. Inženirji so zato naredili modul, v katerem naj bi bivali, a se niso ozirali na udobje. Korolevu predlog ni bil všeč. Dizajn notranjosti modula je postal moj prvi vesoljski projekt.«

Twitter

Njene ideje so se materializirale in tako je nastal bivalni predel Sojuza, verjetno najbolj zanesljive rakete in modula. Za tla je izbrala temne, za strop svetle barve, upoštevajoč pomanjkanje gravitacije. Na orientacijo kozmonavtov je mislila tudi pri kabinetu s knjižnimi policami in zložljivi mizi. Tako je postala prva med arhitekti in arhitektkami, ki je ustvarjala za potrebe prostora brez gravitacije.

Twitter

Eden od modulov vesoljske postaje Mir (1980).

Tudi freske

Leta 1964 je postala pristojna za dizajn notranjosti sovjetskega lunarnega programa. V bivalni modul je celo naslikala freske – izbrala je zimsko pokrajino. Žal se niso ohranile. Istega leta je začela s snovanjem lunarnega orbitalnega plovila – dokončala ga je leta 1969 –, ki pa ni bilo uporabljeno, saj so Sovjete na Luno prehiteli Američani. Sovjetski vesoljsko program se je takrat začel zgledovati po ameriškem.

Z vidika dizajna

Sodobni ruski vesoljski program ji dolguje marsikaj. Bila je namreč edina, ki je o vesoljski tehnologiji razmišljala z vidika dizajna. V sovjetskem vesoljskem programu je delovala do leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza. »Čeprav sem bila z vesoljem povezana skoraj tri desetletja, me tja nikoli ni vleklo,« je še dejala. »Rada si prizadevam za harmonijo in določitev pravilnih dimenzij – to me fascinira še danes. A vesolje me nikoli ni privlačilo na način kot me arhitektura.«