Thomas Thwaites je zasnoval posebne proteze, s pomočjo katerih se je lahko gibal po vseh štirih, namestil pa si je celo umeten želodec, da se je lahko pasel na pašnikih.
»Moj cilj je bil, da iz počitnikovanja izločim bolečino in skrb bitja, ki se zaveda samega sebe, ki obžaluje preteklost in razmišlja o prihodnosti,« je dejal. Zato se je raje odločil za žival, katere obstoj naj bi bil veliko bolj miren in preprost, brez pritiskov eksistencialnih tegob vsakdanjega življenja. Žal pa temu ni bilo tako.
Svojo čredo je le stežka dohajal. Izkazalo se je tudi, da ni ravno preprosto postati del kozje skupnosti. Težave so mu delale tudi njegove proteze, na katere se ni imel časa dodobra privaditi. Zaradi njihove teže je bilo sestopanje prava nočna mora, se spominja. »Običajno sem jih lahko dohajal le kakšen kilometer, nato pa so me preprosto pustile zadaj,« je dejal. Tako ni bilo neobičajno, da je večino dneva lovil svoje koze. Ker so bile noči prehladne, da bi jih v njihovi družbi preživel na prostem, je bil primoran taboriti.
Bizarno kot se vse skupaj zdi, pa je njegov podvig imel cilj. Thawites je namreč skušal ugotoviti, če bi lahko ljudje v prihodnosti okrepili svoje telesne zmožnosti s pomočjo tehnologije. Točnega odgovora na to vprašanje sicer ni podal, bodo pa zato septembra v Londonu razstavljene fotografije, ki so nastale v Alpah, dela pa že tudi na knjigi, ki bo govorila o njegovih kozjih počitnicah.
