Novice Svet24

»Bil je lep poletni dan, ko sta se na pragu našega doma pojavila dva danska gospoda,« se spominja Helene Thiesen. Bilo je leta 1951, ko je s svojo družino še živela v Nuuku, prestolnici Grenlandije. Z njima je bil prevajalec. S sestro sta morali počakati zunaj, ko je mama govorila z moškima. »Mamo so vprašali, če bi me bila pripravljena poslati na Dansko. Tam bi se naučila jezika in bila deležna dobre izobrazbe, kar naj bi bila izredna priložnost,« je povedala Helene. Mama jih je dvakrat zavrnila, a moška sta vztrajala. Samo za pol leta, sta ji rekla.

Twitter

Helene Thiesen (levo spodaj) s svojo družino

Danska je bila odločena, da izboljša življenjske pogoje v svoji arktični koloniji – veliko ljudi je še vedno živelo od lova na tjulnje, le majhen odstotek jih je govorilo dansko, tuberkuloza ni bila zamejena. Najboljši recept za modernizacijo je bila nova vrsta Grenlandca, so se odločile danske oblasti, zato so duhovnikom in ravnateljem poslali telegrame. V njih so jih naprošali, da jim posredujejo imena inteligentih otrok starosti med šest in deset let. Te bi s pomočjo danske celice dobrodelne organizacije Rešite otroke poslali v rejniške družine na Dansko, kjer bi jih prevzgojili v zgledne državljane. Številni starši so imeli pomisleke, sčasoma pa se je vdalo 21 družin. Helenin oče je tri mesece pred tistim umrl zaradi tuberkuloze, tako da je njena mati ostala sama s tremi otroki.

Maja 1951 je ladja MS Disko iz Nuuka odplula z 22 malčki na krovu. »Z ladje sem gledala svojo mater, a ji nisem mogla pomahati. Preveč sem bil razburjena. Nisem razumela, zakaj je pustila, da so me odpeljali,« je povedala Helene. Ko so prispeli na Dansko, so bili poslani v rejniške družine. Še prej pa so morali poletje preživeti v počitniškem taboru Fedgaarden, kjer jih je obiskala danska kraljica. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za karanteno.

Twitter

Decembra leta 1951, ko so otroci že bili poslani v rejniške družine, so danski mediji že pisali o uspehu eksperimenta. Helene je v omenjenem taboru dobila izpuščaje, zato so jo dodelili zdravnikovi družini. Ta ji je komolce in pete namazal s črnim mazilom in ji prepovedal vstop v dnevno sobo, da ne bi umazala pohištva. »Nisem se počutila dobrodošle. Mati je imela duševne težave, zato je večino časa preležala v postelji.« Ko so izpuščaji izginili, so jo dodelili drugi družini. Tu se ji je veliko bolje godilo.

Istega leta so 16 od 22 otrok poslali nazaj na Grenlandijo. Preostalih šest so posvojile danske družine. »Stekla sem v mamin objem in ji začela govoriti o vsem, kar sem videla. Nič ni odgovorila. Ko je končno odprla usta, nisem razumela niti besede. Govorili sva dva različna jezika.« V času, ko je bila na Danskem, je Rdeči križ v Nuuku zgradil sirotišnico. Menili so namreč, da otroci, vajeni življenja na Danskem, ne bi smeli živeti v pogojih, v kakršnih so živele njihove prave družine.

Twitter

Helene Thiesen danes

Odnos med hčerko in materjo ni bil nikoli več isti. »Zamerila sem ji, da me je poslala stran od sebe. In da je dopustila, da sem živela v sirotišnici v istem mestu.« Izkušnja je, kot pravi, imela dolgoročne posledice. »Nikoli nisem razumela, zakaj sem tako pogosto jokala od žalosti. Ko sem leta 1967 spoznala moža Oveja, je ta zaradi tega skoraj obupal nad mano,« se spominja Helene. Šele leta 1996, ko je imela 52 let, je odkrila, da je bila odvzeta. S tem je ni seznanila vlada, temveč novinarka, ki je odkrila zapise o eksperimentu. Helene se je občasno srečevala z drugimi otroki, danes pa naj bi jih živelo le še sedem. Namesto, da bi služili kot zgled za kulturne spremembe na Grenlandiji, so se znašli na obrobju lastne družbe. Kar nekaj se jih je zato vdalo alkoholu.

Leta 1998 se ji je opravičil Rdeči križ, enajst let pozneje še Rešite otroke. Danes 71-letna Helene, ki se je poročila z Dancem, na opravičilo danske vlade še čaka.