Oton Župančič je bil eden od štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom - Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu.
Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa je 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu in Dunaju. Leta 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarlbergu in na Bavarskem do 1910.
Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, leta 1912 je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in pozneje je postal njegov upravnik (1929). Župančič je bil imenovan med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938.
Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju ter postal poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv ljudski umetnik, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.
