Mumija šamana in bojevnika Moimanga se je več desetletij bila z elementi, a morala sčasoma priznati poraz. K sreči so se našli strokovnjaki, ki so Moimangovo razpadajoče telo obnovili s povsem džungelskimi materiali. Ob tem pa bili deležni znanja o prekajevanju mumij.
Prepričani so, da bodo duhovi nemirno pohajkovali po džungli, če se z njihovimi ostanki ne bo dostojno ravnalo, in sabotirali pridelke.
Visoko nad vasico Koka se pne pečina in nad njo previs, pod katerim stražijo mumificirana telesa številnih preminulih pripadnikov plemena Anga. Sama vas se nahaja na odročnem območju med višavjem in obalo. Ronald Beckett z univerze Quinnipiac v Connecticutu je mumije prvič videl na fotografijah Ulla Lohmanna.Gemtasu, vodja klana, pa je hotel restavrirati ostanke svojega očeta Moimanga, mumificiranega v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Upal je namreč, da bo tako oživil kulturo prekajevanja mumij, katero so več desetletij zatirali misijonarji. Mumije označujejo ozemlje plemena Anga, živeči pa se za nasvet pogosto obračajo na svoje preminule sorodnike ter jih vključujejo v svoja praznovanja. Prepričani so tudi, da bodo duhovi nemirno pohajkovali po džungli, če se z njihovimi ostanki ne bo dostojno ravnalo, in sabotirali pridelke.
Restavriranje mumije
Čas Moimangu ni prizanašal. Čeljust se mu je zaskrbljujoče povesila, glava je bila tik pred tem, da odpade. Njegovo telo so prekrivali lišaji, v njem si je gnezdo izdolbel predrzen glodavec. Ko je Beckett s sodelavcem Andrewom Nelsonom z univerze Zahodnega Ontaria leta 2008 obiskal vas, je vaščane naprosil, da ga seznanijo z za restavriranje primernimi materiali iz džungle, da bi lahko za mumije skrbeli tudi sami. Lubje, drevesni sokovi in snov iz zdrobljenih školjk na osnovi apna so se izkazali za primerne materiale. Gemtasu je bil s končnim rezultatom zadovoljen – začel je jokati, peti in plesati. Dve leti pozneje je Moimango še vedno bil v dobrem stanju, o lišajih ni bilo ne duha ne sluha.
O postopku
Da bi razumela postopek prekajevanja mumij, sta Beckett in Nelson s sodelavci prekadila gozdnega prašiča na način, kot to počno člani plemena. Ti telo umrlega najprej postrgajo s ščetinastimi rastlinami, preden ga v namenski koči z dimom prekajujejo 30 dni. V tem času se preko izvotlenih bambusovih palic izloči vsebina trebuha, preostale telesne tekočine pa iztečejo iz drobnih luknjic v rokah in stopalih, katere masirajo vaščani. Telo nato zaščitijo z okrom. Temelj celotnega procesa je duhovno prepričanje, da fizični ostanki omogočajo komunikacijo s preminulim, kar niti ni tako zelo drugačno od zahodnjaškega puščanja rož na grobovih.
