Zapisal je, da je zgodba o iluminatih ena najbolj mračnih epizod skrivnostne zgodovine, saj je očrnila vse dosedanje reputacije tajnih društev. Iluminati (v grščini »osvetljeni«, v latinščini »prosvetljeni«) so se najprej pojavili leta 1492 v Španiji kot »alumbradosi« (religijski krivoverci). Eden od španskih voditeljev te sekte La Beata de Piedrahita je prišel leta 1511 v roke inkviziciji. Bil je obtožen, da se je družil z Jezusom in Devico Marijo; neki visoki pokrovitelj mu je v zadnjem trenutku rešil življenje. Tudi Ignac Loyola je kot študent na univerzi v Salamanki 1527 prišel pred cerkveno komisijo in se rešil samo z opominom. Pozneje so iluminati tesno sodelovali z rožnimi križarji in z redom vitezov templjarjev. Leta 1754 so nastali francoski martinisti, tajni red s tremi stopnjami. V svet nerealnega, nadnaravnega, kabalističnega jih je vpeljal Martinez Pasqualis in njegov ruski imitator, profesor Schwartz v Moskvi; oba sta bila pod vplivom eklektičnih idej Jakoba Böhma in Emanuela Swedenborga.
Johann Adam Weishaupt
Leta 1776 je razočarani jezuit Adam Weishaupt (1748–1830), profesor kanonskega prava, prvi začel širiti duh iluminatov. Bil je sin judovskega rabina iz bavarskega Ingolstadta, vendar je kmalu prešel na katolicizem. Bil je zelo nadarjen učenec, z dvajsetimi leti je postal doktor prava in profesor na univerzah. Kmalu je ustanovil antiklerikalno stranko, po ukinitvi jezuitskega reda pa je postal odkrit nasprotnik Cerkve, posebej jezuitov. Leta 1773 je postal prvi svetovni profesor cerkvenega prava v rojstnem kraju. Pri sedemindvajsetih letih je postal dekan pravne fakultete. Poln uporniškega, liberalnega in provokativnega razmišljanja se je odločil, da bo ustanovil svoje tajno društvo. »V času različnih tajnih društev bi hotel izkoristiti te človeške slabosti in jih usmeriti k pravim, cenjenim ciljem v korist ljudstva,« je izjavil Adam Weishaupt. Prvega maja 1776 je ustanovil tajno društvo in ga poimenoval Bavarski iluminati. Poleg njega so bili člani še profesor Massenhausen in trije študenti. Ustanovil je »areopag«, vendar tako, da je puščal v neznanju pripadnike »zunanjega kroga«, obenem pa zahteval, da člani nosijo imena iz zgodovine in mitologije. Sam si je dal ime Spartak, profesor Massenhausen je bil Ajaks. Organizacija je bila najbliže prostozidarskim ložam, v katerih so bili častni ljudje različnih družbenih slojev. V red so vstopili številni intelektualci in politiki. Mnogi od njih so bili pred tem prostozidarji. Adam Weishaupt je vstopil v münchensko ložo Theodor dobrega nasveta (Theodor zum guten Rath). Pozneje je postal častihlepen, prostozidarstvo ga ni več zanimalo, zato je ustanovil bratovščino iluminatov. Sprva so bavarske državne oblasti gledale nanje dobronamerno kot na razsvetljence, ki so širili okrog sebe zanimanje za znanost in umetnost. Hitro so se razširili po Nemčiji in drugih evropskih deželah. Po desetih letih jih je bilo več kot dva tisoč! Med iluminate sta vstopila tudi nemški pisatelj in pesnik Johann W. Goethe ter filozof in pisec Johann G. Herder. Ko je prišel na oblast konservativni volilni knez Karel Theodor (1724–1799), je bil sprva naklonjen »novim idejam«, koketiral je z liberalizmom, dopisoval se je z Voltairom, a ko je leta 1784 prišel pod vpliv svojega spovednika, meniha Franka Lipperta, je skupaj z rimskokatoliško cerkvijo in plemstvom prepovedal iluminate in prostozidarje ter jih pregnal iz Bavarske. Članom reda je grozila celo smrtna kazen.
Ob koncu 18. stoletja so imeli okoli 6000 članov.
Reformirani red iluminatov
Prav tako kot jezuiti je bila tudi bratovščina iluminatov organizirana po vojaških načelih. Od svojih članov so zahtevali, da se odrečejo lastnega razmišljanja in volje. Tako kot prejšnje skrivnostne družbe so tudi Weishauptovi iluminati skušali odkriti stare skrivnosti. Posebne skrivnosti so obljubili tistim, ki bi napredovali po lestvici iniciacije. Člani so delovali v posameznih ložah oziroma celicah. Znanje so širili in menjavali med sabo po konspirativnem ključu, kar pomeni, da so poznali samo najnujnejše, kar so morali znati – tako nevarno je bilo namreč njihovo na novo odkrito znanje. Še danes se ne ve, kako so vstopali v red. Nekateri domnevajo, da so red tvorili nekdanji prostozidarji, ki so prinesli v ložo tri osnovne kategorije napredovanja. Prva kategorija je bila znana kot »vzgajališče«, vsebovala je napredovanja in stopnje za novaka, minerval in illuminatus minor. Druga, znana kot »prostozidarstvo«, je imela stopnje illuminatus maior in illuminatus voditelj, ki je dobil pozneje ime škotski vitez. Tretji oddelek je obsegal »misterije«. Stopnje so bile: mali misteriji in veliki misteriji. Baron Adolf Franz Friedrich Ludwig von Knigge (1752–1796) je bil nemiren dvorjan pri raznih nemških knezih, marljiv prostozidar, ki si je neuspešno želel priti v red zlatega rožnega križa, kar pa mu ni uspelo. Ko je leta 1780 potrkal na vrata iluminatov, se je ves preporodil, bil je prepričan, da je končno našel resnične lastnike skrivnosti. Baron je izkoristil priložnost in uvedel slikovite obrede za »razsvetljeno prostozidarstvo« oziroma reformirani red iluminatov. Tri stopnje: novic/spokornik, »minervinski« in »minervinski prosvetljenec« (ki se je po novem nazival »illuminatus minor«) so postale osnovna priprava za tri kanonske prostozidarske stopnje: učenec, pomočnik in mojster. Poleg dveh višjih stopenj je uvedel še stopnjo »škotski novak« in »škotski vitez« ter štiri mistične stopnje svečenika, regenta, maga in kralja.
Naivni obred
Kandidata, ki so mu hoteli zaupati posebno duhovno stopnjo, so zavezanih oči pripeljali na sprejemno mesto. S klobukom na glavi in z mečem v roki je moral počakati pred zaprtimi vrati. Ko so ga končno spustili v prostor, je po tem, ko so mu sneli trak z oči, videl, da stoji v rdeče tkanine oblečenem prostoru. Na sredini sobe sta ležala na rdeči blazini krona in žezlo z zlatimi okraski. Poleg teh predmetov je bilo na drugi rdeči blazini belo obredno duhovniško oblačilo. Novak oziroma novic je moral izbrati med oznakami kraljevskega dostojanstva ali skromnim oblačilom. Če je segel po kroni, se je oglasilo jezno mrmranje, kar je pomenilo, da ni bil sposoben napredovati v višje stopnje. Če je izbral belo obleko, je potrdil, da je dostojen počakati na članstvo v višjih stopnjah, dobil je pravico pridružiti se voditeljem skrivnostne družbe. Na koncu so kandidatu zašepetali v uho, da je največja skrivnost ta, da ni nobene skrivnosti. Takšno iniciacijo so doživeli znani Bavarci: ingolštatski knjigarnar Nicolai, kanonik Hertel, baron von Bassus, župan Dietrich. Med člani bratstva iluminatov so se znašli znani filozof Saint Germain, vojvoda Ferdinand von Braunschweig, avstrijski ravnatelj šol baron von Swieten, ravnatelj državnih pošt grof Thurn-Taxis. Poznejši član dunajskih prostozidarskih lož in tudi iluminatov naj bi bil celo skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart.
Red je nekoč imel 97 stopenj.
Po naključju odkriti tajni načrti
Oblasti so prišle do tajnih Weishauptovih spisov na nenavaden, celo banalen način. Leta 1785 je člana bratstva iluminatov Jacoba Lanza, ki je potoval v Šlezijo, na poti zajelo neurje, bliskalo se je in grmelo, strela je udarila v potnika in ga ubila. Ko je ležal v bližnji kapeli oziroma mrtvašnici, so bavarske oblasti našle pri njem papirje, ki so jim razkrili tajne načrte iluminatov. Na temelju teh papirjev, med katerimi so bili mnogi napisani z Weishauptonovo roko, kakor tudi v drugih dokumentih, zaplenjenih v številnih racijah po vsej deželi, so policijske oblasti dobile zaokroženo podobo o delovanju iluminatov. Eden od iluminatov (baron Theodor iz Manedlova) je na zaslišanju izjavil, da ima red 97 stopenj, okrog 6000 članov, ki so morali plačevati zelo visoko članarino. Dodal je, da je bil končni cilj reda zavladati vsemu svetu in zavzeti odgovorna mesta na vseh pomembnih državnih in političnih mestih. Tako je javnost izvedela za tajno delovanje iluminatov. Policija je objavila nekatere citate, ki so razkrili ideološki koncept reda. V teh dokumentih je bilo med drugim zapisano: »Velik del naše moči leži v prikrivanju. Mi se moramo skriti in delovati pod imeni tujih tajnih družb. Lože, ki jih danes vodijo prostozidarji, so najbolj prikladen plašč za skrivanje naših ciljev«. In dalje: »Ali resnično razumeš, kaj pomeni vladati – vladati v skrivnostnem društvu? Ne samo nad pomembnim delom prebivalstva, marveč tudi nad najboljšimi ljudmi v društvu, nad elito, nad ljudmi vseh ras in vere, vladati brez zunanje, vidne moči … Končni cilj našega društva ni nič drugega kot zbiranje moči in bogastva.«
Iluminati, angeli in demoni
Weishaupt je pred smrtjo trdil, da red ni nikoli razmišljal o kakršnikoli revoluciji, da so načrtovali resneje, mislili globalno, za celotne naraščaje, da so iskali nove poti do popolne moralnosti, da bi odstranili iz sveta osnove človeške zlorabe. (Nekateri viri trdijo, da so bili iluminati vmešani v ameriško in francosko revolucijo, kar pa ni dokazano.) Ko je bratstvo razpadlo, se je Weishaupt umaknil v tujino, kjer je umrl osamljen, pozabljen. Duh iluminatov pa se je razširil, poniknil v novih tajnih organizacijah. Poseben literarni spomenik jim je postavil v svojem romanu Angeli in demoni ameriški pisatelj Dan Brown.
