Zato ne gre spregledati opozoril, da se je glede na trenutne zmožnosti manipuliranja podnebja s sredstvi geoinženiringa in drugimi metodami treba vprašati, ali se led na Arktiki dejansko topi ali pa so za to odgovorne vlade in korporacije.
Ledena doba, globalno segrevanje in Arktika
Javna razprava o arktičnem ledu se je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili strokovnjaki prepričani, da smo se znašli na pragu ledene dobe. Eden takšnih je bil Stefan Schneider, ki je predlagal, da bi led namerno topili, s čimer bi preprečili posledice ledene dobe. Zanimivo je, da je omenjeni znanstvenik le deset let pozneje povsem spremenil svoje prepričanje o prihodu ledene dobe. Svet je namreč začel prepričevati, da je za segrevanje planeta kriv ogljikov dioksid, kot dokaz pa je navedel tajanje arktičnega ledu. Kako to, da si je premislil?
V letošnjem letu bo začelo veljati več kot 500 odredb podnebne zakonodaje, večina pa jih temelji na Arktiki kot dokazu za globalno segrevanje.
Geopolitični interesi
Predvideno tajanje ledu na Antarktiki ima številne ekonomske, finančne, geopolitične in vojaške implikacije. Približno 13 odstotkov svetovnih zalog nafte in drugih virov se nahaja pod arktičnim ledom, zato ni nič nenavadnega, da je pritegnila pozornost vlad in korporacij. Tajanje ledu bi odprlo nove trgovske poti, ki bi prihranile čas, denar in gorivo. Trenutno se zato bije tiha vojna za področje med Rusijo, Kanado in Združenimi državami Amerike. Načinov za namerno tajanje ledu je več. Eden takšnih je s pomočjo črnih saj, ki bi, nanešene na led, vpijale sončno svetlobo in tako topile led. Ko se tak črn sloj pojavi na fotografijah, znanstveniki pogosto s prstom kažejo na onesnaženje, številni aktivisti pa menijo, da gre za namerno tajanje ledu. Tu so še vedno priročne jedrske eksplozije. Znanstveniki, med drugim tudi prej omenjeni Schneider, so se namreč domislili, da bi z njimi lahko tako močno segreli območje, da bi se led začel topiti. Čeprav tega še nihče ni priznal, je v zadnjih 50 letih na Arktiki odjeknilo več kot 100 jedrskih eksplozij. Tu je še ozonski plašč, ki se je sploh na polarnih območjih v zadnjih letih izredno zmanjšal. Meteorolog Harry Wexler je leta 1963 predlagal, da bi arktična območja ogrevali s pomočjo letal, ki bi v stratosfero oddajala klor ali brom ter tako uničevala ozonski plašč. In končno, manipuliranje morskih tokov, česar so geoinženirji vsekakor sposobni. Na ta način naj bi na območje Arktike dovajali vroč zrak, posledično pa topel zrak in vlaga na severu Kalifornije povzročata hude suše. Številni zato menijo, da znanstvena srenja premore tehnologijo za topljenje arktičnega ledu. Prav tako ni dvoma, da bi številne vlade in korporacije na ta način hotele zaslužiti. Na tak način, da skrivaj vzpostavijo problematiko, nato pa s pomočjo geoinženiringa sistematično stopijo polarni led. Sledi promocija ideje, da je nekaj pač treba storiti glede globalnega segrevanja. Na koncu sledi rešitev za umetno ustvarjeno problematiko, po možnosti z enakimi metodami, kot so bile uporabljene za vzpostavitev taiste problematike. Kakorkoli se že topi led, nekdo bo v tem gotovo našel dobiček. V letošnjem letu bo začelo veljati več kot 500 odredb podnebne zakonodaje, večina pa jih temelji na Arktiki kot dokazu za globalno segrevanje. Povsem mogoče je, da so ti le uvod v legalizacijo nezakonitih programov geoinžineringa, ki vladam omogoča način za uvedbo novega režima globalnih davkov.
