Medtem ko je bilo sredi bitke s posledicami žledoloma pri prizadetih domačinih še najti kakšen kanček humorja, je te dni vrag odnesel vso šalo. Ko človek posluša zgodbo, kakršna je recimo zgodba Vladimirja z Iga, razume, zakaj: »Ob pol dveh zjutraj me je poklical prijatelj, ki živi višje ob reki Iški. Zmeden, kot sem ob taki uri bil, sploh nisem razumel, ko mi je govoril, da prihaja vodni val in da imam pol ure časa. Komaj kaj oblečen sem ravno nekaj malega še odnesel iz kleti, ko je tisto pridrvelo. Ne gre po centimetrih, kot ljudje zmotno mislijo. Useka! Mojega psa smo komaj rešili z bagrovo roko. Val ga je v trenutku stisnil ob zid hiše, da ni mogel nič. Da bi se kaj reševalo, ljudje božji, pozabite!« Pri njem se je to zgodilo že tretjič. Letos, da ne bo pomote! O tem, da so spoznali, da jih ljudje z ministrstva samo vlečejo za nos, in želeli sami urediti nasipe, dobili pa obisk inšpektorja in kazni, raje kdaj drugič ...
Ne morem mimo spomina na Grenlandijo pred sedmimi leti, ko mi je lokalni šaman za Slovenijo napovedal hude povodnji, trganje oblakov, vremenske drame. Nisem čisto verjel, da sploh ve, kje je Slovenija. A ko so se čez leto dni »zgodili« Železniki, sem se prvič spomnil na njegove besede. Bilo je v mestu Illulissat na Grenlandiji. Gospa, ki organizira lokalni turizem, mi je za nameček omenila napoved osmih glaciologov (strokovnjakov za ledenike): »Evropo čakajo neobičajne vremenske ujme in hitre poplave bodo postale vsakdanjik.« To so izjavili potem, ko so preučevali ledenik Kangerlua, ki z ogromnimi ledenimi gorami (pre)usmerja zalivski tok. Leta 2006 so ga nehali reševati, ledenik pa je nehal delovati. Sicer sta dva od omenjenih osmih glaciologov napovedala, da bodo nastopile tudi ostre zime, drugače se pa očitno niso motili.
A to je le del(ček) problema. Morda šele začetek prave zgodbe o tem, kaj se res dogaja. Pojdite na internet in poglejte na spletnih kamerah, kaj je ostalo od nekdanjega simbola Avstrije, ledenika Pasterze. Globoka dolina peska in potokov. Če ga ne bi opazoval desetletja, bi pomislil, da je zgodba o tem ledeniku samo pravljica. A kakšno zvezo imajo ledeniki in vodna grozljivka pri nas?
Arktika se greje dvakrat hitreje
Naj omenim samo nekaj vremenskih norosti v zadnjem letu v ZDA – naraščanje vod po mestih za 25 cm v osmih urah (pri nas smo te ekstreme verjetno že vse posekali!), ledene ujme, več kot sto tornadov v mesecu dni samo v državi Oklahoma, marec je postavil vrsto toplotnih rekordov v osrednjem delu, rekordna suša v Kaliforniji z 80-odstotno izgubo posevka. A to je šele delček ekstremnega vremenskega dogajanja! Kako pa gleda na te (in druge) vremenske dogodke znanstveni svet?
Prof. Steve Vavrus, klimatolog z univerze Wisconsin -Madison, pravi: »V zelo kratkem času je človeštvo preveč spremenilo razmerje plinov v atmosferi!« »Vemo, da smo poslali v zrak preveč toplogrednih plinov. Jasno, da mora to nekako spremeniti atmosfero. A to vemo že od 80. let,« pa razlaga dr. Jeff Masters, direktor meteorološkega zavoda Underground. Dr. Natalia Shakhova, direktorica raziskav metana na Arktičnem inštitutu v Fairbanksu na Aljaski, je povedala: »Že dolgo vemo, da se zemlja segreva, nismo pa vedeli, da je Arktika tista, ki podira ravnovesje. Ta se greje dvakrat hitreje!« Dr. Kevin Schaefer, raziskovalec Arktike, z ameriškega državnega zavoda za sneg in led, je prepričan, da je »težava tudi sneg. Ta odbija sončne žarke. Če ga ni, se žarki vpijajo v tla in jih segrevajo. Snega pa je čedalje manj!«
Zakaj nič ne vemo?
Dr. Ron Prinn, direktor inštituta za vremenske spremembe iz Massachusettsa, svari: »Projekcije so pokazale, da bo segrevanje Arktike, česar recimo niti ne moremo spremeniti, povzročilo dvig količine dežja za vsaj 95 odstotkov, odvisno od tega, kako hitro bo Grenlandija izgubljala svoj ledeni ščit. A to je šele 70 odstotkov tistega, kar zares pričakujemo!« Dvakrat hitrejši porast temperature na Arktiki torej povzroča močnejše in drugačne vetrove, spremenjena so tudi območja nizkega pritiska. To posledično pomeni drugačne vzorce in količino padavin. Prebivalcem Notranjske je to še kako znano.
A zakaj se človeštvo bolj ukvarja s silikonskimi vsadki, plehovjem, kapitalskimi naložbami, politično samopodobo in bog ve s čim še kot z morda najpomembnejšimi opozorili vodilnih znanstvenikov v zgodovini človeštva? Vremenarji si sicer o vsem tem niso enotni, pravzaprav se na veliko prepirajo, kapitalisti, jasno, vse skrivajo, specialistov za Arktiko pa nihče ne posluša, češ, to je daleč, nas ne zadeva. A prav Arktika povzroča vremenske ekstreme, ker spreminja višinski zračni tok, kar posledično vpliva na območja, kjer živi največ ljudi. Ne pozabimo pa, da znanstveniki opozarjajo, da je to šele prva stopnja nevarnosti. O naslednji si niti ne upajo na glas razmišljati.
Ojačevalniki sprememb
»Sicer se ne strinjamo ravno o vsem, o nečem pa se. Ko se bo permafrost stopil in bomo v atmosfero dobili 700 milijonov ton dodatnega organskega materiala, lahko vsakdo z malce matematičnega znanja hitro dojame, kaj bo. Veliko sranje,« opozarja dr. Natalia Shavova. Njen kolega, dr. Nikita Zimov, direktor parka Pleistocen, pojasnjuje: » Težko je verjeti, ampak v Sibiriji, recimo samo na območju Yakutia, ki meri nekaj več kot milijon kvadratnih kilometrov, je shranjenega v tleh več ogljika kot na vsem svetu. Pa to je šele manjši del Sibirije!« Znanstveniki so o tem govorili že v 80. letih, ko je bilo še dovolj časa za spremembe; že leta 1978 so napovedovali težave, a so se jim politiki posmehovali. Vsi nobelovci so takrat podpisali peticijo, vendar ni imela nobenega učinka na vlade sveta. Zdaj čakajo samo še na točko preobrata. Takrat bo vreme znorelo. Predvidevali so, da bo mir še kakšnih 20, 30 let, a so pri tem upoštevali samo dva ojačevalnika vremenskih sprememb. Obstaja pa jih več.
Metanove bombe
Dr. Jorien Vonk z univerze v Ultrechtu opozarja: »Z metanom pod oceani se sploh še nismo resno začeli ukvarjati. A se kažejo znaki njegovega uhajanja zunaj vseh normalnih meja. Metan pa je 25-krat močnejši od molekule ogljikovega dioksida!« Pod oceani trenutno že »vleče« t. i. metanov veter, ki za zdaj na srečo še »ostaja« pod vodo, saj se še razkraja ali spreminja. Večja težava je hidrat metana, ki je videti kot led, ko pa ga prižgemo, zagori. Dokler je na »varnem«, hladen in pod tlakom, pod sedimentnimi plastmi, je stabilen. Če se segreje, obstaja nevarnost, da se sprosti v ozračje.
In v Sibiriji, v tistih neskončnih slojih zemlje, vsaka spuščena molekula metana konča v atmosferi. Nič ga ne ustavi ali vsrka. To nevarnost trenutno zadržuje edino nizka temperatura ozračja. »Ali je teh nahajališč metana za nekaj metrov ali kilometrov pod zemljo, niti ne vemo,« pravi zaskrbljena Natalia Shastova. Ko je dr. Semiletov, eden največjih poznavalcev Arktike (Univerza Fairbanks, Aljaska), prvi odkril stebre uhajanja metana na Arktiki, so resni klimatologi zaskrbljenost zamenjali z zgroženostjo. Trdijo, da smo očitno ŽE na točki preobrata. Obrnili so se celo na organizacijo Avaaz.org, da bi »prebudili« človeštvo (o tem smo v Jani že pisali letos februarja).
Kaj naj storimo?
Kaj sploh lahko naredimo, so se vprašali taisti znanstveniki. »Takoj je treba ustaviti naftno industrijo in njeno propagandno industrijo napačnih in zavajajočih informacij. Pa tudi če vse ustavimo, bo še vedno veliko vremenskih sprememb, preden se bodo zadeve umirile. Zares bi morali zmanjšati izpuste vsaj za od 80 do 90 odstotkov že danes! Ne smemo se več iti medijske vojne, ker bo sicer že prepozno! Ne samo za določeno prebivalstvo, temveč bo udarilo po vseh!«
Za konec samo še razmišljanje Marjana Kogelnika iz Ekocivilne iniciative Slovenije: »Treba je razumeti, da kar sejemo, to žanjemo. To ve vsak normalen kmet ali človek. O čemer razmišljaš ali kar delaš, tisto dobiš nazaj! Dokler ne bomo sprevideli, da smo mi največja težava za nas, ne bomo prišli nikamor. Ne govorim samo o Sloveniji, ampak o svetu!«
