O zmajevih črtah je pri nas prvi pisal geomant in zdravilec zemlje Marko Pogačnik; v knjigi Ljubljanski trikotnik piše o poteku zmajevih črt v našem glavnem mestu. Zadnja leta pa jih doma in po svetu podrobno raziskuje tudi Slovenec, znan pod imenom Aurigo. O njih piše članke, napisal pa je tudi knjigo Zmajeve črte, to jo uredil in v svoji založbi izdal prav Tadej Pretner. Pravi, da odkar ga je Aurigo povabil na sprehod po ljubljanskih zmajevih črtah, vidi in doživlja Ljubljano povsem drugače kot prej. Marsikaj zanimivega sva po takšnem prijetnem potepu opazila tudi midva s fotografom.
Od ust do ust se širijo pričevanja ljudi, ki so na določenih točkah zmajevih črt doživeli marsikaj zanimivega, rešili kaj v svojem življenju ali se napolnili z blagodejno energijo. Tisti, ki se s tem ukvarjajo, pravijo, da lahko taka mesta vplivajo na človekovo počutje, ne da bi se zavedali. Ne glede na to, ali v to verjamete ali ne, pa je že sprehod po središču našega glavnega mesta lahko sproščujoč, poln veselja, ko se srečujemo z ljudmi, ki jih že dolgo nismo videli.
Krepijo sposobnosti, poglabljajo določene slabosti. »Zmajeve črte so geometrijsko pravilna matrica energijsko-informacijskih silnic, ki pravzaprav omogočajo življenje na Zemlji,« razloži Pretner, ki se strinja z avtorjem Aurigom, da nam lahko pogosto oziroma načrtno zadrževanje na zmajevih črtah okrepi nekatere sposobnosti kot tudi poglobi določene slabosti. »Stopnjujejo pač tisto, kar si in kar na njih počneš. Dejstvo je, da na zmajevih črtah stoji ne le veliko verskih, temveč tudi gospodarskih, vladnih in vojaških objektov. V Ljubljani najdemo na zmajevih črtah veliko stavb, v katerih so bile ali pa so še banke, na njih pa so gradili bolnišnice – Klinični center stoji na zmajevi črti, na njej je bil tudi Centralni komite zveze komunistov Slovenije, današnji parlament pa k sreči ne. K sreči zato, ker bi pač morebitna lega parlamenta na zmajevi črti le še potencirala nespretne politične odločitve in njihove posledice, značilne najmanj za zadnje desetletje osamosvojitve,« pravi Pretner.
Znanje o zmajevih črtah so poznale različne civilizacije in jih upoštevale pri življenjskem slogu in gradnji naselij, zanimivo je, da se je to znanje, z izjemo Kitajske, kjer je znanje o zmajevih črtah zbrano v feng šuju, iz roda v rod prenašalo bolj ali manj zgolj od ust do ust oziroma v nekaterih izbranih družbenih krogih. »V Evropi so od poganov znanje o zmajevih črtah povzeli Rimljani in na njih postavljali tabore. Njihova vojska naj bi imela posebne merilce ali bajaličarje, ki so takšne lokacije znali poiskati. Ime zmajeve črte izhaja iz Kitajske, v Evropi pa so jih včasih poimenovali različno. Angleži so jim recimo rekli 'lay lines', nekdo, ki je hotel ta izraz posloveniti, jim je rekel 'črte ledinke', a se ta izraz pri nas preprosto ni prijel.«
Zmaji, kače, Marija … Aurigo v knjigi navaja, da je novodobna literatura angleških radiestezistov določene črte poimenovala po imenih svetišč, tam potekajo in kjer ta svetišča stojijo, na primer črte arhangela Mihaela, Marijine črte … Še ena skupna značilnost teh črt so simboli, s katerimi so jih označevali. Na krščanskih tleh so to običajno zmaji, arhangel Mihael, krščanski svetnik – vitez Sveti Jurij in Marija s kačo. »Na Lisci recimo teče zmajeva črta čez kapelico s kipom Marije, ki z nogo stoji na kači, podobna kapelica pa je tudi v Loki pri Zidanem Mostu, vasi pod Lisco. Pogost simbol na zmajevi črti je tudi Merkur (Heremes).« Aurigo razlaga, da naj bi zadnji poosebljal arhangela Mihaela, saj naj bi bila oba spremljevalca človeških duš. Zmajeve črte naj bi bile dolge od osem do približno 4000 kilometrov. »Aurigo pravi, da so križišča teh linij, ki potekajo v obliki dvojnega križa, na šest kilometrov. Ta omrežja je raziskoval po Sloveniji, na Hrvaškem, Franciji in Nemčiji. Najprej jih je izrisal na zemljevide posameznih območij, ko pa je potem šel lokacije, kjer so na zemljevidu potekale izrisane črte, pogledat, je odkril, da so na teh linijah cerkve, kapelice, simboli Merkurja, sv. Jurija in preostali tradicionalni zgodovinski objekti in druga znamenja. Za Marijine črte je na primer značilno, da stoji na njih precej cerkva z Marijinim imenom. Če so nekdaj snovalci stavb poznali energijske značilnosti in lastnosti zmajevih črt, pa takšen način snovanja zgradb in prometnic zdaj žal ni več v praksi. Zmajevo črto, ki poteka skozi Vrhniko, recimo preseka avtocesta, tako je nastal na delu Vrhnike ob avtocesti, v kateri prevladujejo zasebne novogradnje, energijski kaos; tam je precej slaba energija.«
Zmajeve črte skozi Ljubljano »Zmajeve črte imajo obliko dvojnega križa – vodoravno tako poteka Marijina črta, navpično Mihaelova, od zgoraj levo na desno spodaj poteka črta sv. Jurija, od zgoraj desno na levo spodaj pa črta sv. Nikolaja.« S Pretnerjem smo se srečali na Prešernovem trgu, na Marijini črti, ki smo ji med druženjem posvetili največ pozornosti in ki je, roko na srce, tudi najbolj obiskana in živahna. Teče iz smeri vile Podrožnik, nekdanja Centralnega komiteja zveze komunistov, glavne Pošte in Mestne hranilnice na Čopovi ulici proti Frančiškanski cerkvi. Na Čopovi ulici nas Pretner opozori na kip Merkurja s kaducejsko palico, kakršen je tudi na strehi Centromerkurja, prek katerega poteka Marijina črta naprej po Trubarjevi ulici, na kateri se simbol kaduceja na pročeljih zgradb pojavi še večkrat. Da se znanje o zmajevih črtah med nekaterimi arhitekti ohranja še zdaj, naj bi po Pretnerjevem mnenju govoril tudi kovinski kipec zmajčka, ki si ga je pred kakšnimi desetimi leti neki arhitekt zamislil na betonskem podstavku ob Trubarjevi ulici. Črta nadalje preseka Zmajski most, ki naj bi bil po prvotni zamisli porisan z grifoni, krilatimi levi, potem pa je nekdo predlagal, naj postavijo zmaje. Marijina črta se naprej nadaljuje čez lokacijo, kjer je bila tovarna Rog, cerkev sv. Petra pri Kliničnem centru in v tej smeri naprej. V Aurigovi knjigi lahko naprej povzamemo, da poteka navpična ali Mihaelova črta prek Metelkove, Sokolskega doma na Taboru in naprej prek lokacije nekdanje tovarne Rog, kjer preseka Marijino črto, proti Ambroževemu trgu. Nikolajeva črta teče prek grajskega hriba, Jurijeva črta pa od Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu, prečka onkološko bolnišnico pri Kliničnem centru, se nadaljuje do Miklošičeve ulice, čez Zavarovalnico Triglav in med drugim tudi čez Delovo stolpnico. Nikolajeva črta gre čez Zdravstveni dom v Jaršah, infekcijsko kliniko in seka grajski grič.
Presečišče teh zmajevih črt in hkrati energijsko srce Ljubljane je torej ravno lokacija, kjer je bila tovarna Rog. Zdaj na njej prevladujejo številni zapuščeni objekti, Pretner pa meni, da je sila pomembno, kaj bo v prihodnosti na tem presečišču, in da je od tega močno odvisna kakovost življenja v Ljubljani v prihodnosti, na vseh ravneh.
