Zanimivosti

Se moramo pripraviti na tornade?

Carmen Leban
25. 8. 2014, 08.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Minulo sredo ponoči so se nad Slovenijo spet razbesnele nevihte, ki zaznamujejo letošnje poletje. Potem ko nam jo je toča letos prizanesla, so veliko škode povzročila številna neurja.

Marko Korošec, www.weather-photos.net

Zalite kleti, zemeljski plazovi, poškodovane ceste, porušeni mostovi, odkrite strehe, polomljeno drevje. Tokrat je najhuje udarilo na Krasu, v vasici Mahniči pri Sežani, zajel jo je pravi tornado. Ta je za seboj pustil opustošenje. Večina objektov v vasi je ostala brez streh, škoda je nastala tudi na električnih vodih, v gozdovih, sadovnjakih in vinogradih. Bodo tornadi postali naša vsakdanjost?

Večina Slovencev je minulo sredo ponoči najhuje prespala. Bliskanje, strele, grmenje, veter, močne padavine so udarile sredi noči. Ob običajnih nevihtah je okrog pet tisoč strel, tokrat jih je bilo desetkrat več. A prebivalci vasi Mahniči pri Sežani so doživljali hudo uro v pravem pomenu besede.

Kaj takega še ni bilo. Nenavadni pok, šumenje in veter, ki je pihal z neverjetno hitrostjo, vse to je zbudilo prebivalce okoli druge ure ponoči. Čakala jih je huda ura, kakršne ne pomnijo niti najstarejši prebivalci. Razbito steklo, odtrgane naoknice, strešniki in deli strehe ali celotna ostrešja so leteli po zraku. Ljudje so bili  v šoku, saj niso vedeli, kaj se dogaja. Nekateri so bežali iz hiš, a takoj so doumeli, da z vetrom, ki je pihal s hitrostjo več kot 250 kilometrov na uro, ni šale. Imetje so hoteli zaščititi in pri tem dobili manjše poškodbe, enemu izmed moških so se deske vsule na posteljo, a na srečo se ni poškodoval. Ko se je zdanilo, so se pokazale katastrofalne posledice. Niti en objekt v vasi ni ostal cel, strehe so bile odkrite, po tleh so ležala drevesa, sadno drevje, trte, električni drogovi. Razdejanje kot v vojni vihri.

Tornado čakal v tržaškem zalivu. Čeprav naši meteorologi tega niso napovedali, je na možnost pojava tornadov računal 32-letni Marko Korošec iz Sežane, ljubiteljski meteorolog in tako imenovani lovec na tornade, ki je pred kratkim na natečaju National geographica prejel prvo nagrado za fotografijo tega nenavadnega pojava. V Ameriki je namreč ujel v fotografski aparat prav poseben tornado, supercelično nevihto, in premagal številne konkurente. Marko ima za marsikoga nenavaden konjiček, že petnajst let namreč sledi tornadom. Njegova popotovanja v Ameriko, ki navadno trajajo mesec dni, imajo samo en cilj, da v fotografski objektiv ujame katerega izmed teh sicer veličastnih, a nevarnih vremenskih pojavov. Očitno se mu tornadi zdaj množijo že kar pred domačim pragom. Marko je možnost oblikovanja tornada predvidel že zvečer. »Vremenska napoved je nakazovala, da bi se utegnilo nekaj zgoditi, zato sem domala vso noč preživel v avtu v tržaškem zalivu. Opazoval sem razvoj nevihte, gibanje oblakov, smer vetra. Razmere so bile kot nalašč za nastanek tornada, a tega nad morjem, kjer je največ možnosti, ni bilo. Se je pa vrtinčenje zraka skupaj z nevihto pomikalo proti jugozahodu, a si nisem mislil, da bo udarilo na Krasu. Proti jutru sem se odpravil domov, zaspal kakšni dve uri,  in ko sem zjutraj izvedel, kaj se je zgodilo v Mahničih, le dobrih deset kilometrov od mojega doma, sem se takoj odpravil tja, da proučim najbolj vidne dokaze, še preden jih odstranijo.«

Ni dvoma, bil je tornado. Marko, ki je ljubiteljski meteorolog z bogatim znanjem o tornadih, pri čemer mu pomaga tudi vse, kar se naučil v letih, ko je študiral na fakulteti za matematiko in fiziko, je bil presenečen. »Videl sem že več kot sto tornadov, vsaj tridesetkrat sem bil na območju, in ko sem se pripeljal v Mahniče, sem vedel, da je to to. Poškodovana drevesa v spiralni obliki, strešniki ter deli ali celotna ostrešja zapičena v tla, predmeti, ki jih je odneslo tudi do tristo metrov daleč. Ja, vse to so znaki, ki nakazujejo, da je Mahniče zajel tornado. Le nekaj kilometrov stran je bilo mogoče opaziti znake klasične nevihte z močnejšo burjo, to pomeni, da je tornado potem zgubil na moči in preprosto izginil.«

Zvoka se ne da opisati. Lovci na tornade, med katere sodi tudi Marko, so posebni ljudje. Silijo tja, od koder navadno ljudje bežijo. »Mi natančno vemo, kam se moramo postaviti. Navadno iz avtomobilov opazujemo razvoj nevihtnih oblakov, prihod tornada pa napove nenavaden zvok, ki je mešanica različnih šumov, od tega, kot da letalo prihaja v zelo nizkem letu, vlak, zraven poka, šumi … Ko zagledamo tornado, gremo iz avtomobilov, da si poiščemo zavetje. Kadar začne vse leteti po zraku, je namreč treba poskrbeti tudi za svojo varnost. Sunki in vrtinčenje vetra so lahko tako močni, da v zrak dvignejo tudi človeka ali avtomobil. Vedno se nas zbere več lovcev na tornade, ki prihajamo z vsega sveta.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 34, izid: 26. 8. 2014).