Kot se je izkazalo, je dejanska stopnja v preteklosti bila nižja, kot pa so domnevali znanstveniki. Tako naj bi vrste danes izumirale vsaj desetkrat hitreje, kot pa so bili v preteklosti prepričani biologi. »Smo na pragu šestega izumrtja,« je povedal Pimm. »Ali se mu bomo uspeli izogniti, je povsem odvisno od našega ravnanja.«
Domnevno prelomna raziskava se je osredotočila na stopnjo in ne na število vrst, ki izginjajo z našega planeta. Izračunali so celo tako imenovani 'smrtno stopnjo' – koliko od milijona vrst jih izumre na leto.
»Smo na pragu šestega izumrtja.« - Stuart Pimm
Zmotno prepričanje
Pimm je leta 1995 odkril, da je stopnja izumiranja pred nastopom človeka znašala približno 1. Vendar pa so, upoštevaje nove raziskave, Pimm in sodelavci to stopnjo prepoznali kot 0,1. Danes, pravi, ta stopnja znaša med 100 in 1.000. K tej znatno višji stopnji je pripomoglo več dejavnikov, pravita Pimm in njegov sodelavec Clinton Jenkins z brazilskega Inštituta za ekološke raziskave. Vseeno pa s prstom pokažeta na glavni vzrok: izgubo habitata. Vrste namreč nimajo okolja, v katerem bi lahko uspevale, tu pa so še invazivne različice, ki pogosto izrinejo avtohtone. Dober primer je bela čopičarka, brazilska opica, katere naravno okolje se je občutno skrčilo na račun razvoja infrastrukture, za katerega pa mora nadalje tekmovati še z drugimi marmozetkami, v katerih družino spada. Morski biolog Boris Worm z univerze Dalhousie, ki sicer ni bil del raziskave, pravi, da je podoben primer oceanski beloplavuti morski pes, ki je nekoč bil eden izmed najštevilčnejših plenilcev, a ga je zdesetkal prekomerni ribolov. Danes ga je mogoče videti le še redko. Za študijo je imel le dobre besede. Dodal je še, da bomo šli po poti dinozavrov, če ne bomo ukrepali.
Petkrat je že izumrla velika večina zemeljskega življenja – množična izumrtja, pogosto povezovana s padci velikanskih meteorjev. Eno takšnih je pred 66 milijoni let pokončalo dinozavre in tri od štirih vrst na Zemlji. Pred 252 milijoni let je bilo izbrisanih 90 odstotkov vrst. Vendar pa Pimm in Jenkins pravita, da upanje še tli in da še ni vse izgubljeno, če le bomo primerno ukrepali. Biologi namreč razpolagajo z metodami in znanjem, ki je lahko ključnega pomena v boju za obstanek ogroženih vrst.
