Kipe je gradilo polinezijsko ljudstvo Rapanui, ki je otok naselilo okrog leta 400. Rapanui naj bi sčasoma preobremenili krhko ravnovesje otoka in propadli. Izsekali naj bi vse gozdove, zaradi česar nekateri domnevajo, da niso mogli več izdelovati kanujev za ribolov. Zaradi pomanjkanja hrane naj bi se prebivalci celo zatekli h kanibalizmu, k propadu pa so še dodatno pripomogle bolezni, ki so jih na otok prinesli Evropejci.
Iz trte zvit ekocid?
Nihče ni te različice dogodkov bolj populariziral kot Jared Diamond, zemljepisec s kalifornijske univerze v Los Angelesu in pisec več knjig na to temo. V njih Velikonočni otok imenuje kot najboljši primer družbe, ki je s prekomernim izkoriščanjem okolja pokopala samo sebe.
Niso se pokopali sami.
Vendar pa je očitno teža pozornosti znanstvene srenje krepko zamajala tla pod nogami portreta zgodovinskega ekocida. Kot se namreč izkaže, so Rapanui bili prvovrstni kmetovalci – ustvarili naj bi velikanska polja, katera so gnojili z zdrobljenimi vulkanskimi kamni. S to metodo mulčenja naj bi prst preoblikovali v mrežo plodnih vrtov. Zato strokovnjaki menijo, da so prebivalci skozi čas kvečjemu pripomogli k večji gostoljubnosti otoka. Sicer je res, da so večino tamkajšnjega tropskega gozda preoblikovali v polja, a strokovnjaki pravijo, da so se tega lotili skrbno. Šlo naj bi za zelo dolgotrajen postopek, ki ni, kot je veljalo do sedaj, za imenovano ljudstvo pomenil nagel konec. Strokovnjaki zato opozarjajo na vse več dokaznega gradiva, ki govori proti ekocidu – radiokarbonska analiza je denimo pokazala, da se je upad prebivalstva začel šele po prihodu Evropejcev, ki so s seboj prinesli orožje in bolezni.
