Ko sem se poistovetila z bolečinami drugih, sem postajala vse bolj pozorna tudi na svoje bolečine. Nadaljevala sem po tej poti in zaživela brez bolečine, ki me je pred tem zasužnjevala,« je v predgovoru svoje knjige Rak na duši zapisala dr. Nela Sršen.
V velikem medicinskem centru v Padovi se dr. Nela Sršen ukvarja predvsem s presajanjem jeter v okviru tima, ki so ga ustanovili leta 1990. Poleg tega se ukvarja s splošno kirurgijo, zlasti onkološko. Čeprav so se pod njenimi kirurškimi rokami in v njenem domu zvrstile številne usode, jo je hrvaška javnost podrobneje spoznala, ko je pred leti presadila jetra Arsenu Dediću, znanemu hrvaškemu skladatelju, pevcu in pesniku. Šele takrat smo izvedeli, da si je po vseh močeh prizadevala tudi pri zdravljenju številnih drugih bolnikov iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije, pri tem pa mnogim odprla celo vrata svojega doma v Padovi. Pa ne samo njim, tudi člane njihovih družin je imela včasih v gosteh dolge mesece in z njimi delila usodo, ki jo prinaša bolezen. Del teh usod je opisala v svoji knjigi Rak na duši, izšla je v italijanskem in hrvaškem jeziku, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino. Knjigo je prevedla Stajka Skrbinšek, Ljubljančanka, ki je bila prav tako pacientka dr. Nele Sršen. Bolnica z rakom debelega črevesja in metastazami na jetrih, ki jih v Kliničnem centru v Ljubljani tehnično več ni bilo mogoče operirati, je imela srečo, da so njeni bližnji slišali za dr. Nelo Sršen, ji pisali in čakali na odgovor. Nela jim je ne le odpisala, temveč se je med enim od številnih potovanj tudi ustavila v Ljubljani, podrobno pregledala vse njene izvide in jo povabila v Padovo. »Nikoli ne bom pozabila Nelinih odločnih korakov, ki odmevajo po hodnikih bolnišnice, in njenih nežnih dotikov. Pomislite: med pogovorom o operaciji me je božala po laseh, pred operacijo pa me je poljubila na čelo. Zame je bila in je sinonim dobrote in poosebljenje samega boga,« nam je s solzami v očeh pripovedovala Stajka, ki je brez metastaz in upa, da bo tako tudi ostalo.
Odvzeta ji je bila ljubezen
Deklico, ki je preživela idilično otroštvo na Hvaru, so poslali v Split, v internat, ki so ga vodile nune. Strog sistem in prepričanje, da so jo starši s tem zavrgli, da ni ljubljena, sta za vedno zaznamovala njeno dušo in spodkopala njeno samozavest, iskreno pripoveduje Nela. Postala sta vir uničevalnih čustev, takrat in tudi pozneje. »Odraščala sem v prepričanju, da mi je bila odvzeta ljubezen. Vsi mi iščemo ljubezen zunaj sebe, v prepričanju, da prihaja od nekoga zunaj nas. Pričakujemo, da jo bomo našli in dobili v ljubljenem človeku. To je najhujša napaka in nekaj najbolj nekoristnega, kar lahko naredimo.«
Ravnovesje med telesom, umom in dušo
Neko trdnost in ljubezen je Nela kljub vsemu našla v veri, še veliko več pa v ljubezni do medicine, tej se je posvetila po tem, ko se ji ni uspelo vpisati na kriminologijo. Poklic in simbioza z bolniki sta bila varen okvir za njeno življenje, ki pa na osebnem področju ni bilo srečno. V 20-letnem zakonu z Italijanom ni bila srečna. Dolga leta je živela v zlati kletki, obdana z materialnim bogastvom. Njo pa je bolela duša. Sčasoma je začela vse bolj pomagati, in to tako sebi kot drugim. Danes je izvrstna kirurginja in samozavestna ženska, ki sama kroji svoje življenje, ter življenjska sopotnica 22-letne hčerke Lare. »Naučila sem se razumevati in prepoznavati, katera so moja uničevalna čustva in kako moram ravnati z njimi, preden bi utegnila izzvati bolezen. Prizadevam si ustvariti konstruktivna čustva, ki bodo okrepila ravnovesje med mojim telesom, umom in dušo.«
Nismo žrtve
Dr. Nela Sršen je v različnih kulturah proučevala, kako številne somatske bolezni tradicionalno zdravijo z mislimi in spreminjanjem stanja zavesti. »Um ustvarja stvarnost s podzavestnimi vsebinami. Epigenetika pa nas uči, da je veliko stvari odvisnih od načina življenja, ne od genov! Ko smo ozaveščeni, postanemo vladarji svoje usode, namesto da mislimo, da smo žrtve genske programiranosti. Genski material ne odreja našega življenja,« razmišlja dr. Nela Sršen.
