Marsikaj glede teh kipov ostaja skrivnost, podobno pa velja tudi za ljudstvo, ki naj bi jih zgradilo.
Raziskovalna ekipa pod taktirko arheologa Carla Lipa s kalifornijske univerze je domnevala, da so dna kipov oblikovana na način, ki jim omogoča nagibanje, s čimer naj bi bil znatno olajšan transport.
S tem namenom so raziskovalci ustvarili pettonsko repliko enega izmed kipov, nato pa je le z nekaj vrvmi in zibanjem naprej-nazaj osemnajstčlanska ekipa uspela premikati kip centimeter za centimeter.
Na ta način naj bi po njihovih domnevah transport trajal približno dva tedna. Ko je kip končno prispel na odbrano mesto, nadaljujejo raziskovalci, naj bi bilo njegovo dno izravnano, kar bi mu omogočalo pokončen položaj.
Kipi so bili postavljeni nad ahuji – grmadami, na katerih so sežigali mrtve. Od pet pa do dvaindvajset metrov visoki moai so bili obrnjeni proti notranjosti otoka, menda z namenom, da so duše umrlih lahko nenehno opazovale dogajanje.
Nizozemski raziskovalec in pomorščak Jakob Roggeveen je bil prvi Evropejec, ki je zagledal Velikonočni otok – odkril ga je na velikonočno jutro leta 1722 in ga poimenoval po tem dnevu. Takrat je na otoku živelo manj kot tisoč ljudi.
