Gospodarski razvoj naj bi utrl pot raznim verskim sistemov, ki nudijo oporo v vedno bolj kompleksnem svetu.
Četudi bi verske vrednote ljudstvu v uradno ateistični Kitajski lahko dobro dele, vseeno pristojni menijo, da je njihova odgovornost, da poskrbijo, da ljudstvo ni zavajano. Poskrbeti želijo, da ljudje pri sebi vzpostavijo primeren pogled na svet in se problematike rojstva, staranja, bolezni in smrti, kakor tudi sreče in nesreče lotijo na znanstven način.
Tudi zato skušajo čim bolj popularizirati znanstvena spoznanja, obenem pa se zavedajo, da gre za dolgotrajen proces, ki terja veliko mero potrpežljivosti in trdega dela. Dodajajo, da religije niso od včeraj, zato bi se nasilna odprava kaj hitro izkazala za napačno izbiro, saj bi imela ravno nasproten učinek od želenega.
Približno polovica kitajskih vernikov je ali kristjanov ali muslimanov, medtem ko druga polovica sestoji iz budistov ali taoistov. Razne skupine za človekove pravice izpostavljajo sporno ravnanje kitajske vlade, ki izvaja strog nadzor nad verniki, četudi jim je v ustavi zagotovljena svoboda veroizpovedi.
Prav tako so brez usmiljena za zlobne kulte, kot jim pravijo – tako so duhovno skupino Falun Gong obtožili širjenja nevarnega vraževerja. Vseeno pa dejstvo ostaja, da pritisk vlade ni več tako intenziven, kot je bil med revolucionarnimi leti 1966-76.
