Neskončni ogenj pa ni naravni pojav, temveč so zanj zaslužni ljudje. Turkmenistan ima namreč četrto največjo zalogo zemeljskega plina (letno ga načrpajo za okoli 75 milijard kubičnih metrov) na svetu, v času Sovjetske zveze pa so naravno bogastvo seveda izkoriščali Sovjeti. Leta 1971 so ruski geologi tako vrtali v puščavi Karakum v območju Derweze, ki je še posebej bogato z zemeljskim plinom. Vrtalni stroj je po nesreči zadel žep zemeljskega plina, vdrla so se tla in v nastali krater je padel tudi vrtalni stroj.
Da bi preprečili uhajanje metana, so se Sovjetski inženirji domislili ''genialne'' rešitve. Nastali krater so se odločili zažgati v upanju, da bo ogenj v nekaj dneh uničil ves odvečni plin. Vsaj tako so upali. Danes, 41 let pozneje krater s premerom okoli 70 metrov še vedno gori. Globok je okoli 21 metrov, velikanski požar pa je ponoči viden več kilometrov daleč. Danes je goreči krater velika turistična atrakcija, mnogi pa ga opisujejo kot ''največji taborni ogenj na svetu'', saj ogenj ponoči zagotavlja prijetno toploto, čeravno se dolgo časa v bližini ni pametno nahajati.
Nenehni ogenj in uhajajoči metan pa povzročata tudi vrsto problemov. Onemogočata oziroma otežujeta vrtanje v nahajališčih metana v bližini, kar kvari načrte Turkmenistana, da bi potrojil količino letno načrpanega plina. Leta 2010 je predsednik Turkmenistana Gurbanguly Berdimuhamedow lokalnim oblastem sier naročil, naj najdejo način, s katerim bi lahko za vedno pogasili krater, a zaenkrat iz te moke še ni bilo kruha.
Vsekakor pa ogromni goreči krater oziroma ''Vrata pekla'', kot mu pravijo domačini ostaja ena izmed najbolj priljubljenih turističnih atrakcij v Turkmenistanu, saj je pogled nanj izjemen, še posebej ponoči.
