Časov, ko so vojaška letalstva velesil naročala več vrst letal za različne naloge, že davno ni več. Vse, kar smo videli v Top Gunu in je v tistih časih letelo po zraku, je pravzaprav nastalo na risalnih deskah že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Edino pravzaprav novo letalo in demonstrator tehnologije v osemdesetih je bil »nevidni« ameriški Lockheed F-117, ki je prvič poletel že 1981, javnost pa je zanj izvedela šele v prvi zalivski vojni, ko je smešni trikotnik z ostrimi robovi strašil nad Irakom in bil praktično neviden za radarje. Desetletje pozneje se je letalo pojavilo nad Balkanom in sodelovalo v kosovski vojni proti Miloševičovemu režimu. 27. marca 1999 je enota 250. protiletalske brigade sestrelila enega od 64 primerkov F-117, Srbi pa so se še nekaj časa potem delali norca iz Američanov in se opravičevali, da niso vedeli, da je neviden. Dogodek je ključen tudi zato, ker je pomenil konec 25-letne tajnosti ameriškega programa Stealth za radarsko nevidnost, s katerim si je ameriško letalstvo priborilo precejšnjo prednost pred ostalimi silami. Američani sestreljenega F-117 niso uspeli uničiti in verjetno je, da je velik del ostankov prišel v ruske roke, ki so s tem zmanjšali tehnološki zaostanek. Črnega sokola so Američani poslali v pokoj pred dvema letoma, ko ga je nadomestil F-22, eno od obeh glavnih letal njihovega letalstva.
Že leta 1981 je ameriško letalstvo pripravilo razpis za naprednega lovca, ki bo zamenjal zastarelega F-15, 1986 pa sta se na razpis prijavila dva ponudnika, Lockheed s svojim programom YF-22 in Northrop z YF-23. 4 leta preizkušanj obeh prototipov so se aprila 1991 končala z zmagovalcem, Lockheedov YF-22 je premagal YF-23 in podjetje je lahko računalo na velik posel s 650 naročenimi letali. Lockheed je serijski model predstavil 1997, prvega pa so v uporabo izročili 2003. Napredno letalo iz kompozitnih materialov, ki preseže 2 macha, z usmerjanjem izpuhov iz motorja, radarsko nevidnostjo in novimi orožji je stalo enormnih 150 milijonov dolarjev po kosu, zato je prvotna številka do leta 2006 padla na vsega 187 primerkov. Ameriški kongres je prav tako prepovedal izvoz letala, za katerega so se zanimali Japonci in Avstralci, kar je še bolj pristriglo peruti velikemu letalu. Nenazadnje, F-22 Raptor (plenilec) je dobil konkurenta kar v lastni hiši v programu Joint Strike Fighter, v katerem so ZDa, Velika Britanija in še nekatere druge države združile moči pri izdelavi večnamenskega lahkega letala za zračno podporo, bombardiranje in ostale naloge, z možnostjo navpičnega vzleta in pristanka, ki preseže hitrost zvoka. Decembra 2006 je prvič poletel F-35 Lightning II, ki v marsičem spominja na svojega večjega sorodnika F-22, le da ima en sam motor, je nekoliko manjši in lažji.
Ameriška vojska načrtuje nakup 2443 primerkov F-35 za 323 milijard dolarjev, z najdražjim obrambnim programom vseh časov pa bi nadomestili letala F-16 in F-18 ter jurišnik A-10. Med vso napredno avioniko najdemo tudi čelado z zaslonom, prek katerega pilot vidi in spremlja vse potrebne informacije med bojem. Letala bo med prvimi dobil Izrael, letelo pa bi tudi v italijanskem, nizozemskem, turškem, kanadskem, avstralskem, norveškem in danskem vojnem letalstvu. F-22 in F-35 pa sta vsaj ta hip zadnja znana ameriška projekta, v katerih še letijo piloti, saj bo naslednjo šesto generacijo lovcev upravljal pilot iz naslonjača daleč stran od bojišča ali pa bo letalo letelo kar z lastno pametjo.
Na drugi strani železne zavese, ki je medtem zarjavela in se sesula v prah, so v osemdesetih letih še stali mogočni sovražniki. MiG-29 in Su-27 sta bila ob koncu sovjetskega imperija najbolj napredni letali, dostojni vsega, s čemer je svoje nebo kontroliral NATO. Finančni propad je kot dediščina zaznamoval celotna devetdeseta in nekdaj silno pomembni biroji so se borili za golo preživetje in le nekaj prototipov in demonstratorjev tehnologije je prišlo na domače in tuje letalske mitinge. Pred dobrim letom pa je prvič poletel Suhoj T-50 kot del programa PAK FA ali Bodoči taktični lovec prve linije. Letalo naj bi bilo nevidno za radarje in nastaja v sodelovanju z Indijci. V naslednjih štirih desetletjih naj bi rusko in indijsko letalstvo vsako dobilo po 200 primerkov, ostalih 600 pa bodo namenili izvozu. V osemdesetih letih so pri Mikojan Gurjeviču (MiG) že načrtovali podobno letalo kot F-22, program pa je nosil oznako 1.44. Ruska vlada je 1997 zaradi visokih stroškov ugasnila projekt, vseeno pa se je razvoj nadaljeval in letalo je testno poletelo 29. februarja 2000. 35-tonsko letalo zmore hitrost preko 2 Macha, dolgotrajno nadzvočno letenje, radarski sistemi pa naj bi znali spremljati do 20 ciljev naenkrat. Vseeno je MiG 1.44, letalo z delta krili, le tehnološki demonstrator, ki iz katerega so nekatere rešitve prenesli v program PAK FA.
Enaka usoda je doletela bržkone najbolj nenavadno letalo zadnjih 20 let. Suhoj Su-47 Berkut je prvič poletel septembra 1997, projekt pa so začeli že 1983, znan pa je po svojih naprej obrnjenih krilih, ki letalu omogočajo izjemno okretnost. Kljub temu, da gre za demonstratorja tehnologij, pa si Suhoj zdaj prizadeva, da bi letalo vseeno našlo pot v ruske letalske sile.
In medtem ko Američani in Rusi vidijo prevlado pete generacije lovskih letal vsak s svojimi očmi, pa se na daljnem vzhodu dviga nova letalska velesila. Nekaj dni pred Božičem 2010 so fotografi v Čengduju na letališki stezi lahko ujeli letalo J-20, ki ga Čengdujska letalska industrija razvija za kitajsko Ljudsko letalstvo. J-20 je eden od programov nevidnega letala pod kodnim imenom J-XX, ki so se začeli konec devetdesetih. Letalo je že na prvi pogled večje in težje od Suhoja T-50 in ameriškega F-22 Raptorja, je enosedežnik z dvema motorjema in v dolžino meri kakih 23 metrov, razpon kril pa je 14 metrov. In ta prvi pogleda razkrije še nekaj – podobnost z ameriškim in ruskim letalom, kar pa je itak že nekaj časa kitajska posebnost. Vojaški analitiki pa so si skorajda enotni, da Kitajska letala še ne bo hitro pripeljala v operativno fazo, na kar kaže tudi dejstvo, da ima letalo po vsej verjetnosti motorje Saturn 117S, ki jih je dobavila Rusija.
Če se zatika že pri motorjih, koliko verjetno je, da so Kitajci ta hip sposobni izdelati vso zapleteno elektroniko in sisteme, s katerim bi J-20 kljuboval letalom ZDA, Tajvana, Vietnama, Japonske, Južne Koreje in Indije. Vseeno pa drzni poskus stopanja v korak z dosedanjima velesilama kaže, da bo treba na kitajska letala v naslednjih desetletjih bolj resno računati, nenazadnje bi lahko Kitajska J-20 izdelovala do 80 % ceneje kot Rusi in Američani svoja lovska letala pete generacije in jih brez težav izvažala Pakistanu, na Srednji vzhod, v države latinske Amerike in bogatejše afriške države.
