Kako boste praznovali 30. rojstni dan. Je to velika prelomnica?
Če iskreno povem, še nisem premišljeval o tem. Trenutno je manj kot teden dni do rojstnega dne in sploh ne vem, kaj bom na ta dan počel. Niti še nisem razposlal vabil za praznovanje, čeprav vem, da bi moral, ampak še nisem uspel, ker smo tik pred koncertno sezono, pred kratkim smo izdali novo pesem, ogromno se dogaja, tako da se res nisem pretirano ukvarjal s tem. Sicer pa nisem praznoval niti osemnajstice, rojstni dnevi mi ne pomenijo veliko, ne dajem jim velikega poudarka. Po svoje se sicer zavedam, da bi moral nekaj narediti, ker je 30 let neka prelomnica, ki oznanja novo življenjsko dobo. No, če strnem, me prevevajo mešani občutki, sploh če pomislim, kako hitro je minilo od 18 do 30 let. Z mojim slabim spominom pa sem že veliko pozabil, kaj vse sem naredil in kaj se mi je zgodilo. Me je kar malo groza, imam občutek, da bom že jutri praznoval abrahama. (smeh) Po drugi strani se zavedam, da sem trenutno mogoče šele na prvi tretjini življenja, če bo sreča, tako da imam še dve tretjini pred sabo, to je pa tudi še veliko.
Ob okroglih obletnicah se radi zazremo nazaj. Če naredite hiter pregled, kako zadovoljni ste?
S svojim življenjem sem izredno zadovoljen. V največji meri sem hvaležen, da lahko delam, kar rad počnem. Hvaležen sem, da me ljudje podpirajo, da nisem eden izmed tistih, ki dobivajo samo slabe komentarje, ampak imam res podporo občinstva, ki me rado posluša, tudi medijev, nisem v sporu skoraj z nikomer. Zelo sem hvaležen, da se mi je do 30. leta uresničilo kar nekaj stvari, ki sem si jih želel. Da sem kot sedemletni mulec začel snemati Pepi vse ve ter se seznanil z mladinskimi serijami in kamerami, da sem že kot otrok lahko sodeloval z imeni, kot sta Janez Škof in Tugo Štiglic, da me je RTV tako lepo sprejela in se mi je potem ponudilo kar nekaj priložnosti, na primer film Temna stran Lune in Ježkove nagrade z Natašo Tič Ralijan. Da sem se lahko preizkusil kot plesalec v šovu Zvezde plešejo in celo zmagal. Navsezadnje, če povzamem glavno stvar, da lahko ustvarjam glasbo, ki jo rad delam, in da lahko nadaljujem očetovo dediščino. Samo da je zdravje v redu, to je glavno, saj ne hrepenim po jahtah in podobnih materialnih dobrinah, pomembno je, da greš mirno spat, da imaš prave prijatelje, ljudi, ki te podpirajo, da lahko delaš, kar rad delaš. Jaz res rad delam, čeprav je kdaj tudi naporno: vsega se nabere, premalo spiš, je stresno, ker pač delamo z ljudmi … Ampak to so malenkosti, ki so v vsakem poslu, tako da so zanemarljive. Če potegnem črto, sem hvaležen in zelo vesel, in če bo tako še prihodnjih 10, 20 let, bo super.
Bi si še kaj specifičnega želeli za naprej?
Sem tip človeka, ki ne mara pretirano načrtovati. Rad se zgledujem po tem principu: tako kot se zbudim, tako potem funkcioniram. Zagotovo pa bi rad še doživel ali uresničil nekatere stvari kot glasbenik, na primer kakšno koncertno turnejo, morda Stožice – treba je sanjati na veliko, pravijo. (smeh) Drugače ne vem … Samo da bo zdravje, vedno rečem, čeprav je osladno, ampak jaz v to resnično verjamem, sploh ker sem v družinskem krogu že doživel, da ti na koncu nič ne pomaga, če ni zdravja.
Verjetno ravno ob takih dogodkih še posebej pogrešate očeta?
Kako naj to razložim? Zagotovo mi manjka, bi bilo čudno, če bi rekel, da ne, ampak to nekako človek predela skozi leta, tako da zdaj ne bi več rekel, da se srečujem s kakšnimi težkimi trenutki zaradi tega. Ne smeš se osredotočati na ljudi, ki jih ni več, ampak na tiste, ki so danes s tabo. Ne vem, zakaj bi živel v preteklosti, če živimo v sedanjosti in s tistimi ljudmi, ki so še tukaj, z njimi si narediš čudovit dan. Zagotovo pa vmes pade tudi beseda, kako bi bilo, če bi bilo, ampak pri tem po navadi tudi ostane.
Je kakšen očetov nasvet, ki se ga vsak dan spomnite ali upoštevate?
Da, ogromno jih je. Večinoma se držim vseh nasvetov, ki sta mi jih dala oče in mama, recimo vodilo mojega življenja je: na deset dobrih del se eno povrne. Ali pa: nič ni vredno rane na želodcu; največje bogastvo je, da greš mirno spat.
Kaj konkretnega si želite za rojstnodnevno darilo?
Vedno, ko me kdo vpraša, kaj si želim za rojstni dan, mu rečem nič, ker dejansko ne maram, da mi nekdo kupuje darila. Iskreno: ne pomeni mi veliko, da bi moral imeti nov računalnik ali hudo uro. Tisto, kar si želim, pa si kupim sam. Ravno imava to debato z mamo, ker bi mi rada na vsak način nekaj kupila, da se bom še čez 40 let spominjal, da mi je to podarila za 30. rojstni dan. A ji res ne znam povedati, česa si želim. Mogoče se bom še spomnil do torka. Imam pa res eno željo: da bi naredil praznovanje, na katerem bi zbral vse ljudi, ki so mi pomagali do tega, da sem danes takšen, kakršen sem, ki so mi pomagali priti do tu, me oblikoval v to, kar sem. To je zelo raznolik krog ljudi, rad bi jih zbral na kupu, da se spoznajo med sabo in mogoče prepletejo, pa da jaz tisti dan uživam in nazdravim z njimi, da je žur, da obrnemo odojka … Taka piknik varianta, kakšna nedelja opoldne. To se bo zagotovo zgodilo, samo še ne vem kdaj, ker imam že vse vikende zasedene z nastopi. Morda bi bila opcija konec maja. Lahko pa se zgodi, da me prej presenetijo, morda jih bo kdo drug nabral na kup in naredijo kaj pred mojo hišo. Najboljše, da me pokličete v sredo in vprašate, ali se je kaj zgodilo. (smeh)
Pred kratkim ste bili na Majorki – predrojstnodnevne počitnice?
To je bil dopust pred koncertno sezono. Glasbeniki med poletjem nimamo časa, takrat je naša glavna sezona, zato smo se z bendom odločili, da gremo prej na dopust. Majorko sem izbral, ker je malo drugačna. Rad imam destinacije, ki so kulturno drugačne, da lahko doživiš njihovo kulinariko, glasbo …. Me je pa prevzela tudi kot kolesarska destinacija, zagotovo se bom še vrnil, ampak takrat bom šel na kolesarsko dopustovanje, zdaj žal ni bilo časa, sem bil tam samo štiri dni.
Imate radi aktivne počitnice?
Da, vedno najamemo avto in se vozimo okrog, gledamo mala mesteca, različne plaže, iščemo pristne restavracije, da pokusimo tisto, kar jedo domačini, vedno poiščem tudi kakšno lokalno radijsko postajo, da poslušam njihovo domačo glasbo … Ne maram pa krajev, ki so že postali čisto amerikanizirani ali preveč turistično oblegani. Poskušam najti nekaj vsaj malo avtentičnega, to je zame smisel potepanja.
Kdo pa je bil z vami na Majorki?
Smo ekipa, ki skupaj potujemo, bolj kot ne družinska.
V tem je bilo skrito vprašanje, kako je kaj z ljubeznijo?
Že pred časom sem se odločil, da o tem ne bom govoril. Jaz sem se odločil za ta posel, drugih pa ne želim izpostavljati.
Povejte mi potem za konec tole: če bi ob rojstnem dnevu sami sebi napisali pesem, kakšen naslov bi imela in kakšna bi bila njena rdeča nit?
Uf, zanimivo vprašanje. Rdeča nit bi bila, naj poskusim biti vedno vesel in naj v svet dam čim več pozitivne energije. Če bi se vsak od nas potrudil in v okolje dal kanček več pozitivne energije, bi lahko bil svet veliko lepši. Je pa danes to zelo težko, ker je svet hiter, vsak ima veliko skrbi, pritiskov ... Mogoče bi pesem govorila o tem, da poskusimo v današnji poplavi informacij ostati z nogami na tleh in se zavedati, kaj so pomembne stvari v življenju. Danes je največja umetnost ostati takšen, kot si, in pri tem vztrajati.
Kaj pa naslov?
Bodi to, kar si.
