Raper, diplomirani teolog, umetnik, motivator in oče, ki je pravkar dopolnil 40 let, rad ustvarja za in z otroki. »Otroci so poseben spekter energije, ki ni ukalupljena, ki je izvorno dobra, srčna, razumljiva, sočutna, zna oprostiti. Odrasli se lahko od otrok veliko veliko naučimo, zato sem z veseljem v njihovi družbi.«
Vi literaturo, poezijo na svoj raperski način približujete otrokom. Zakaj je to pomembno?
Prej kot literaturo jim približujem ljubezen do branja in raziskovanja. Ko si mlad, se je težko naučiti črke, kar spomnite se občutka ob kakšni dolgi knjigi – ustrašili ste se. Želim si, da bi otroci spoznali, da se na teh čudovitih straneh skriva ogromno zanimivih zgodb, v njih so vtisnjene človeške duše in srca. Branje je pomembno, ker otrok z njim raziskuje in si ustvarja svoj domišljijski svet. Podobno je z glasbo. Otrok lahko v njej najde prostor, kjer slovenščina še vedno zveni »kul«, jo usvoji, jo ima rad, hkrati pa mu skozi besedila daje neka sporočila, ki jih sama literatura ne more. Mislim, da gre literatura najprej v možgane in nato do srca, glasba pa zaobide možgane in gre direktno do srca. Če lahko v teh malih srčkih puščaš neka lepa sporočila in modrosti, je to plemenit cilj. Izredno sem ponosen, da lahko z dr. Igorjem Saksido in celotno ekipo, ki stoji za projektom Repki, to poslanstvo delimo.
Kakšno literaturo ste vi brali kot mulec?
Najprej se spomnim knjige Dr. Jojboli, imela je dve verziji, eno v prozi in drugo v rimah. Spomnim se, da mi je slednjo brala mama, ko sem bil hudo bolan. To mi je bilo tako fino, čisto me je prevzela. Pozneje sem si jo kupil na Bolhi. Oboževal sem tudi Zvitorepca Mikija Mustra, te stripe sem požiral. In Velika knjiga čudežev: Nenavadno potovanje mi je bila tudi strašansko všeč. Potem pa je prišla že glasba: Maček Muri seveda in pravljice na kasetah. Pa zelo rad sem poslušal Agropop – pripovedovali so resne stvari, a na šaljiv način, ustvarili so pop, ki je bil všeč tudi otrokom. In gledal sem Živ žav, ko smo dobili kabelsko televizijo, pa The DJ Kat Show in Fun Factory – to je bila popolna avantgarda otroškega sveta. (smeh) V takšnem okolju sem kot otrok dobil »kreativne vnose«.
Poskušate zdaj to ljubezen do banja in poslušanja privzgojiti hčerki?
Seveda! Ona ima svoj svet in jaz spoštujem, da gleda, posluša, bere, kar ima rada. A kako je lepo, ko skupaj vsak večer bereva Zvitorepca! To je kot nekakšno izročilo iz roda v rod, ob katerem lahko še enkrat podoživim, kako je Lakotnik vedno lačen, in to predam naprej. Ne gre le za slike in zgodbo, ampak predajaš še svoj občutek, ki si ga sam doživljal kot otrok. To je to prenašanje iz roda v rod.
Ste potem razočarani, če Tara nad čim ni tako navdušena, kot ste bili vi?
Ne, nisem. Nobene stvari ji nočem vsiljevati, ker vem, kakšen sem bil jaz pri branju. Ko sem se enkrat uprl, me niso mogli več prepričati. Mi je pa morda malo žal, ker vem, koliko lepih stvari bi še odkrila, če bi se za kaj še malo bolj potrudila. Ampak za vse je še čas.
Tara ima sedem let, a je kdaj že z vami v studiu. Gre po vaših stopinjah?
Občutek mi govori, da je umetniška duša, da ima to v sebi, ker vidim, kako uživa v glasbi, kako dobro ji gre sestavljanje besed in rimanje; s kakšno preprostostjo, veseljem in ljubeznijo to dela. Tako da zagotovo ima malo umetniško barvo duše, kaj pa bo postala, ne vem. Kažem ji različne stvari, a kar ji bo prižgalo lučke v očeh, ji pač bo, pomembno je, da to sama začuti, in ko bo, jo bom podpiral.
Vas skrbi, da je podedovala tudi vaš uporniški karakter?
Iskrenost in dober namen vedno dosežeta odziv, čeprav morda ne na prvo žogo. Če otrok ve, da mu želiš dobro, čeprav postavljaš neke meje, to pade na dobra tla. Upor pa mora biti in poskušal ga bom razumeti, se pri nekaterih stvareh umakniti – naj otrok najde svojo pot, naj se spotakne in pade, da se bo sam naučil. Poskušal bom ne pridigati, ampak ji pomagati. Nekaj je, če ti govorijo drugi, drugo pa, če izkusiš sam. Upam samo, da bo Tara prisluhnila ključnim stvarem, ki so življenjskega pomena.
Kaj želite predati ne le Tari, ampak otrokom nasploh?
Živimo v prostoru, kjer je še vedno zelo močan vpliv rimskokatoliške cerkve, ta pa je v 2. ali 3. stoletju prek sv. Avguština patentirala zelo zanimivo zadevo: izvirni greh. Da je človek nečesa kriv že samo zato, ker se rodi. Ta mentaliteta se je močno naselila v nas – ves čas smo nekaj krivi, ves čas nekoga krivimo, ves čas je prisotno neko krvništvo. Osnovno sporočilo, ki ga želim otrokom dati, pa je, da »v originalu« nismo ničesar krivi, ampak smo dobri. Otrok je dober – iz tega izhajam. In tako kot je lahko zlo neskončno, je lahko neskončno tudi dobro. Spodbujati želim dobroto in srčnost. In želim, da bi se zabavali ob tem, kar delajo. Zabava sama ima veliko kreativnih poti, ko si srečen, se igraš, si vesel, to ti odpira milijon poti, iz te energije pa potem pride na tisoče nians barv. Rad bi, da otroci raziskujejo, se trudijo, sočustvujejo, si dovolijo vsa čustva in občutke … To so osnovna izročila, ki jih želim predati. Z Repki jih podajamo na šaljiv, zabaven način. Na primer pesem Zakaj: mladi bodo odraščali v dobi umetne inteligence, računalnik Vedi pa ugotavlja, da ni vse v megabitih in informacijah, ampak je več v objemih, poljubih in dotikih. Ko se bomo srečali z novimi načini razmišljanja – kako bomo sploh še ostali ljudje, kaj je sploh človeško? To so globoka vprašanja pod površjem otroške banalnosti pesmi.
Vas skrbi, kakšna bo prihodnost?
Skrbi me, da bi ljudje postali zlobni, da bi se vdali v sistem, da bi prišli močni demagogi, ki bi nas silili v ubijanje drugih ljudi, da drugim delamo slabo. Da bi se razvil sistem »najmočnejši zmaga«, ta živalsko-darvinističen-neoliberalističen-kapitalističen model. Da bi ljudje postali še bolj odveč, potem ko je človek ustvaril stroj, ki je bolj sposoben od ljudi, in bi sile, ki bodo na vrhu, razmišljale, da smo le neuporabni jedci ter da je treba planet očistiti ljudi. Vseh teh mentalitet se bojim.
Ampak saj se vse to trenutno že dogaja, vsi živimo v nenehnem strahu?!
Res je, ves čas smo pod pritiskom, ki se na koncu akumulira v tem, da škoduješ sam sebi ali postaneš surov in trd, pripravljen za cilj vse poteptati, celo ubiti. Upam, da bodo dobre človeške vrednote le prevladale, da bomo širili spoštovanje, sočutje, dobroto, razumevanje.
Otroke učimo pozitivne stvari, jih spodbujamo, jim vcepljamo, da lahko dosežejo vse, medtem ko odrasle ustrahujemo, jim zbijamo moralo ... Zakaj pride do te spremembe?
Vsi ti pritiski in zapovedi pridejo do nas prek nekih »mimikrirnih« kanalov in nam govorijo, da nismo dovolj lepi, dovolj dobri, dovolj bogati, dovolj uspešni … Tako se usidrajo v nas, da jim začnemo verjeti, spodbuja pa jih še eksistencialni strah. Ko si enkrat starš in moraš plačati položnice, narediš marsikaj. Pa bi lahko živeli v veliko lepšem okolju, v katerem bi si zaupali, pomagali, gradili skupnost, ki bi temeljila na dobrih načelih. Bilo bi veliko manj duševnih bolezni, stisk, anksioznosti in depresij, če bi znali prisluhniti drug drugemu. V pogovorih s psihologi sem zasledil zelo zanimiv podatek: da vrhunski menedžerji po štiridesetem, petdesetem letu pogosto zbolijo. Tudi tisti, ki zmaga, je na koncu torej iztrošen, izgorel in nesrečen. Tu nekaj ne deluje. Kakšna pravila igre so to? A vedno obstaja antipod, jaz sem ga našel v kreativi in otroški energiji – ne potrebuješ milijonov, da se imaš lahko lepo.
Torej ste v resnici zelo bogat človek?
Res je. Bogat sem, ker verjamem v boga, v dobro v vseh nas, v to, da ko dobro širiš, se ti dobro vrne. To je res bogastvo. Bogat pa sem tudi zato, ker sem skozi svoje delo spoznal veliko različnih ljudi vseh možnih ravni, od »zavožencev« do kraljev, od tistih s posebnimi potrebami do invalidov, od otrok do starejših. Zato se zavedam, koliko različnih resnic in realnosti je v nas. Družbo sem spoznal iz vseh kotov in v vseh barvah.
Ostajate optimist?
Seveda, do konca boj za dobro, dobro vedno zmaga! V to verjamem do konca, tudi če je danes moj zadnji dan!
