Prav zato je verjetno idealen za novo serijo The Recruit, ki je polna pripetljajev, a nima prave rdeče niti in osrednjega dogajanja. Drama ustvarjalca Alexija Hawleyja, ki si jo lahko že v celoti ogledate na Netflixu, potisne glavnega lika Owena Hendricksa (Centineo) v središče mednarodnega vohunjenja, njegovo čustveno stanje pa neprestano niha med navdušenjem in živčno napetostjo. Gre za šov, ki bi na papirju moral gledalca hitro »zahakljati«, a se namesto tega, bolj ko se približuje koncu, čedalje bolj izgublja.
Osrednja zamisel je dobra: Owen je novi odvetnik pri CIA in naleti na pismo nekdanje uslužbenke agencije (Laura Haddock), ki je trenutno zaprta zaradi hudega zločina. Ta skrivnostna figura, ki sliši na ime Max, prosi za oprostitev oziroma, bolje rečeno, zahteva izpustitev iz zapora v zameno za neizdajo zaupnih podatkov o ameriških obveščevalskih praksah. Kmalu se Owen znajde v zapletenem razmerju z žensko, katere zakladnica znanja vključuje tudi to, kako manipulirati z neizkušenim uslužbencem agencije.
Veliki obeti in nekaj razočaranja
Kljub zanimivi premisi pa imamo ves čas občutek, da se serija The Recruit premika s pomočjo avtopilota. Intenzivnost in šok akcijskih sekvenc, ki so sprva bombastične in nasilne, se začne raztapljati, saj se kasneje uporabljajo »kar tako sem pa tja«, da bi spodbudile nekaj zanimanja gledalca. Humor deluje nekoliko nepremišljen, Owenovi odnosi s prijatelji pa nekoliko zastarelo.
Kljub temu je serija dokaj zanimiva in prijetna za nekaj ur sproščene zabave, tudi zato, ker se konča z lepo izpeljanim preobratom, na katerega skozi vso sezono elegantno namiguje. Tudi liki so prijetni in z določeno mero kreativne osebnosti, čeprav nekateri otročji do te mere, da je skoraj nadležno. Če bo druga sezona tekla po čistejših tračnicah in nehala biti obremenjena s šibkim humorjem, ki je preplavljal prvo, bo gledanje še bolj prijetno.
