Lepote Strunjana je Jan Plestenjak sicer spoznal razmeroma pozno, saj z družino nikoli niso dopustovali ob slovenskem morju. »Moji prvi spomini na slovensko Istro in Obalo so iz časov, ko smo kot mulčki naredili izpit za avto in začeli hoditi v Portorož. Takrat še ni bilo avtoceste do tja, bile so velikanske kolone. Včasih smo se iz Škofje Loke vozili tudi po tri, štiri ure. To je bil pravi dogodek,« se spominja Jan. Naravne lepote in tudi vzdušje med ljudmi, ki je bilo bolj ležerno od tistega, ki ga je bil vajen iz Škofje Loke, so ga tako očarali, da se je na Obalo vse pogosteje vračal.
Iz Škofje Loke v Strunjan
Spoznal je tudi nove prijatelje, in ko je nekoč enega izmed njih vprašal, ali ve za kakšno hiško, ki se prodaja, mu je ta povedal za eno v Strunjanu, in takoj, ko jo je videl, je vedel, da je to to. »Imel sem tudi veliko srečo, saj je bilo to še v časih, ko so bile cene normalne,« priznava. Domačini so ga takoj vzeli za svojega, saj so hitro ugotovili, da mednje ni prišel nekdo, ki bi jim želel soliti pamet, ampak oseba, ki želi s spoštovanjem uživati tamkajšnje lepote. Najpogosteje se družijo v kakšnem obmorskem lokalu, manj pa po domovih, saj tako lahko vsi prizorišče zapustijo, kadar želijo. »Izvrstno se razumemo. Tudi zdaj, ko smo za video za pesem Delam se, delam se iskali dva ribiška čolna, sta Bruno in Nevio takoj z veseljem priskočila na pomoč. V videu imamo tudi oslička Rikija, njegov lastnik pa je moj prvi sosed Michele. Vedno ga priveže na dolgo vrv, da se lahko sam pase med oljkami, ki so pod cesto do moje hiše. Rikiju je iz meni neznanega razloga ta cesta zakon in pogosto stoji tam, ko se pripeljem. Sprva sem ga poskušal prestaviti z nje tako, da sem potegnil za vrv, a ni šlo, zdaj pa imam že nov sistem. Začnem ga božati in mu govorim: Riki, ljubček, kako si lep, greva počasi … in se premakne. Včasih sem malo živčen, če se mi kam mudi, a potem mi tako polepša dan, da mi kar za ves dan nariše nasmeh, zato sem si rekel, da mora biti nujno tudi on v videu,« razkriva Jan, ki tudi sam dviguje kotičke ustnic navzgor, še posebno, kadar ga med sprehodom srečajo oboževalci.
Naravo doživlja v celoti
Takrat posnamejo tudi kakšen sebek. To naredi z veseljem, saj se zaveda, da to pomeni, da imajo ljudje radi to, kar počne, in da bo imel tudi polne dvorane. »Res ne maram jamranja znanih ljudi, kako je to zajeb... Seveda je, ampak saj je tudi za človeka v tovarni, za medicinsko sestro, za šoferja, za vse je. Nismo mi nič 'boščki',« poudarja Jan. Želi pa si, da bi ljudje naravo uživali v vsej njeni lepoti, tudi s sluhom. »Čudno mi je, ko srečujem ljudi, sploh mlade, ki tečejo ali pa so na sprehodu s slušalkami v ušesih. Meni se namreč zdi bistveno za to, da se povežeš z naravo tudi to, da ob tem poslušaš veter, liste, morje, galebe ... Toliko izgubiš s slušalkami v ušesih ... A očitno nonstop potrebujemo ogromno živčne spodbude. Zadnjič sem nekje prebral raziskavo, da je pred 20 leti človek na dan dobil tisoč živčnih dražljajev, zdaj pa jih dobi 20 tisoč, to je 20-krat več, kar se mi zdi noro! Tudi sam sem pred 20 leti ves čas potreboval razburjenje, zdaj sem se pa umiril. Bolje mi je doživeti isto situacijo tisočkrat kot tisoč različnih situacij površno.«
Najlepše je v dvoje
Med korono je malo obrnil svoj bioritem in začel bolj zgodaj vstajati. »Dvajset let sem hodil spat ob štirih zjutraj in se zbujal ob pol enih popoldne, zdaj sem pa že blizu normalnim razmeram,« ugotavlja. Kadar ga zvečer ne čaka nastop, najprej v miru pozajtrkuje in pogleda novice, zatem vadi kitaro, gre na trening oziroma ima sestanke. Če le ima čas, se poda tudi na hitro hojo po Strunjanu, saj mora biti v kondiciji za koncerte. »Nimam klasičnega delovnika. Ob 11. uri zvečer lahko dobim klic, ki je sestanek in traja dve uri. Ves čas se mi po glavi podijo tudi besede in ideje za pesmi, videospote, koncerte, promocije ... To je lahko težko za tiste, ki so s tabo, ker so navajeni, da imajo ljudje neki red,« se zaveda. Na srečo to njegova srčna izbranka, Štajerka Lara Pernek, zelo dobro razume in sprejema. Kadar sta skupaj, gresta rada kaj dobrega pojest, čeprav po Janovih zagotovilih tudi sama izvrstno kuha, na sprehod, vržeta karte ali gledata televizijo. »Z njo mi je res lepo. Verjamem, da se ji je bilo težko navaditi na nekoga, ki živi tako zelo nekonvencionalno, a nikoli ni bilo nobenih vozlov. Zato se imava verjetno tudi tako fino. Super mi je, ker imam neko mirnost, česar prej mnogo let nisem imel. Všeč mi je tudi, da zna uživati v strunjanskih lepotah,« pravi Jan, ki mednje vsekakor prišteva tudi oljke. Kot vsak pravi Primorec jih ima tudi sam. Doma si je dal pred leti posaditi 300 let staro oljko, ki se je odlično prijela in ga je letos obdarila s kar šestimi litri olja, nad Sečovljami pa ima nasad s 120 oljkami, ki mu na leto dajo od 80 do 90 litrov olja, saj jih ne škropi, s povsem naravno pridobljenim tekočim zlatom pa razveseli tudi prijatelje in družino.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
