Dunking Devils so postali velika stvar, kajne?
Domen: Ja, ko smo začeli, smo imeli samo dva trampolina, tri blazine in koš. In veliko ambicijo, da bi nastopali v tujini. Nastopali smo v dvorani v Šiški, ki je danes ni več in ki je imela valovit parket … in potem »fast-forward« do danes. Zdaj imamo svoje prostore v centru Woop! Med epidemijo, ko nismo mogli nastopati, smo ustanovili vsebinsko-marketinški oddelek in agencijo in zdaj snemamo filmčke za 25 blagovnih znamk in vsebine za tik-tok, kjer imamo čez 2,5 milijona sledilcev z vsega sveta, in druge vsebine.
Luka, kako si ti sploh postal Dunking Devil?
Bil sem v 4. razredu in sem hotel trenirati nogomet. Mami sem nagovoril, da mi je kupila vso potrebno opremo. Takrat smo živeli v središču Ljubljane, blizu Kongresnega trga, kjer so leta 2013 Dunkini vsak dan nastopali v okviru evropskega košarkarskega prvenstva. Z bratoma smo šli to gledat in zdelo se nam je vrhunsko. Potem smo hodili gledat njihove nastope, ki so jih imeli tudi po večkrat na dan, cela dva tedna. In takrat so promovirali tudi svojo akademijo, tako da smo se vsi trije – brata in jaz – vpisali … in preostalo je zgodovina.
In danes si eden najboljših zabijalcev. Pot je bila verjetno naporna?
Res je, veliko treningov in vaje je bilo potrebnih. Prvo leto treninga mi recimo sploh ni uspelo zabiti niti enega koša. Šele na nekem tekmovanju mi je to prvič uspelo. Takrat je skakal še Domen … Torej je bilo to res že davno. (smeh)
Domen, od takrat so se tudi sama tehnika skokov in elementi močno spremenili. Bi si ti upal početi stvari, ki jih danes obvladajo ti mladci?
Niti v sanjah. Nekaterih si v resnici ne bi upal, tiste, ki pa bi si jih, so pa tako težke, da jim tudi v času, ko sem bil na vrhuncu svoje kariere in sposobnosti, nismo prišli niti blizu. Luka in njegovi vrstniki recimo zdaj za ogrevanje na treningih delajo stvari, ki jih je moja generacija v šovih prikazovala kot vrhunec tedanjega znanja.
Potem ko so člani skupine Dunking Devils minulo soboto poletje začeli s prireditvijo Odbito na Ljubljanici, ga bodo v svojem slogu tudi končali, in sicer s šovom, ki mu v Sloveniji ni para. 3. in 4. septembra bodo v Hali Tivoli v Ljubljani priredili Mastercard Devils Live. V 90 minutah se bodo predstavili z vsemi svojimi disciplinami, vendar na prizorišču ne bodo samo oni, temveč tudi njihovi gostje – skupina Artifex, italijanska freestyle skupina Da Move, Tamia Šeme in Tjaša Skubic, pa Nipke in še kdo. V dveh dneh bodo imeli štiri predstave, vsak dan dve. Vstopnice so že na voljo.
V košarki Luka Dončić, v akrobatskem zabijanju Luka Lorenčič. Luka, si kdaj pomislil, da bi odnehal?
Ja, se je zgodilo. To je bilo takrat, ko na treningih skoraj dve leti nismo naredili nič posebnega, ko smo se samo »zafrkavali«. Potem pa sem se iz osnovnošolske prepisal v srednješolsko skupino, čeprav sem bil šele v 7. razredu, in začel trenirati s starejšimi. In takrat se je začel poznati napredek.
Pravzaprav si »preskočil razred«.
Luka: Res je.
Domen: Če si najboljši v generaciji, se težko še od koga drugega kaj naučiš. In tako je bilo z Lukom. Ko je začel trenirati s starejšimi, jim je hitro začel skakati »ob bok«. Imel je – oziroma še ima – mladost in strast. Tako je bilo recimo v košarki z Lukom Dončićem.
Potem lahko potegnemo vzporednico: v košarki Luka Dončić, v akrobatskem zabijanju Luka Lorenčič. Imaš kakšnega idola?
Včasih je bil to Max iz Dunkinov, ampak zdaj bi težko rekel, da je še moj idol, ker sva pač kolega. Pa tudi zdi se mi, da sem ga že prehitel. (smeh)
Je pa še ena povezava med tabo in Luko Dončićem. Pred kratkim si bil v Dallasu, kjer si s skupino nastopil na tekmi NBA v Dallasu. Kako je bilo?
Super je bilo. To je bilo aprila, na »Slovenian Night« (Slovenska noč), ki jo je v Dallasu organiziral »I Feel Slovenia«. Naša skupina je imela na tekmi v Dallasu sedemminutni šov akrobatskega zabijanja na slovensko glasbo, v dvorani, kamor gre 20.000 ljudi in je bila nabito polna – veliko je bilo tudi Slovencev. Bili smo polni adrenalina. Žal Luka Dončić na tekmi ni igral, je bil pa tam in smo z njim spregovorili nekaj besed in se seveda fotografirali. Sicer pa ti že samo to, da se zaveš, da si v dvorani lige NBA, kjer se igra najboljša košarka na svetu, da zagon in adrenalin.
Kaj pa trema?
Kakšne posebne treme ni bilo. Ko greš nastopat, pač veš, da moraš dati vse od sebe, da moraš biti na 110 odstotkih, in po navadi to tudi naredimo.
Te je kdaj česa strah?
Strah me ni. Mogoče sem pri trikih, ki jih prvič delam, malce živčen, ker ne vem, kako bo šlo, in če ne gre, mi je malce zoprno, drugače pa ne. Prva leta, ko sem nastopal, sem imel veliko več treme kot zdaj.
Je kakšen element, ki ga še ne obvladaš, pa bi ga rad?
Ja, seveda. Rad bi na primer zabil koš s premenjavo žoge petkrat pod nogo ali »kuc« z dvojnim saltom. Tega še nihče ni naredil. In prav fino bi bilo, če bi se lahko podpisal pod to kot prvi.
Luka Lorenčič je star 19 let in je pri skupini Dunking Devils začel trenirati pri devetih letih. Danes je najboljši zabijalec v skupini. Domen Rozman je eden od ustanoviteljev skupine. Z akrobatskim zabijanjem se je začel ukvarjati pri 16 letih na bežigrajski gimnaziji, danes pa je eden od menedžerjev skupine, ki je postala svetovno znana.
