Z iskreno, simpatično in zgovorno igralko Sabino Kogovšek sem poklepetala o njenem življenju, načrtih in novih vlogah, ki jo v sezoni 2022/23 čakajo v SNG Drama Ljubljana.
V SNG Drama smo bili priča predstavitvi sezone 2022/2023, ki jo bo oblikovalo kar 13 premier. Zdi se, da se v predstavah vleče rdeča nit – »svet danes« in »svet nekoč«. Kaj menite, kakšna je razlika med svetom danes in svetom nekoč?
Težko vam odgovorim, saj je edina realnost, ki jo poznam – sedanjost. Dejstvo pa je, da nas, glede na slišano pri razgrnitvi repertoarja, še vedno zanima in najbolj intrigira človekova intima. Vsekakor pa, glede na čas, ki ga trenutno živimo, prevladujejo predvsem stiska, nemoč, nerazumljenost in osamljenost. Menim, da se iz tega še nismo izkopali, morda smo se iz neke »covidne« krize, a zdaj že živimo v času vojne, ki se nas zagotovo dotika, in prave posledice bomo najbrž začutili šele po poletju. Neizogibne so in vsekakor se nas bodo močno dotaknile. In to so sploh neke teme, ki tudi nas v gledališču zanimajo, saj vendarle živimo življenje skozi gledališče.
Kakšen je recept, da te »rane ublažimo, zacelimo«, da gremo lahko korak naprej?
To so taki, kako naj rečem, »ad hoc« obliži, ki ti pomagajo preživeti. Vsakdo ima zagotovo neke svoje ventile, skozi katere se lahko zaceli, očisti ... Na splošno bi pa rekla, da pravzaprav ne smemo izgubiti spomina, da je po svoje to, da ostajamo budni, naša naloga in ni prav, da se umikamo s pogledom, dejanji ali stališči.
Kateri pa je vaš osebni ventil, da se očistite in si naberete novih moči in energije za korak naprej?
Več jih je, zagotovo pa sta na prvem mestu družina in ta svet mojih treh hčerk, ki me regenerira, čeprav me v nekih drugih segmentih moje pojave popolnoma izčrpa ter včasih celo postavlja pod vprašanje mojo eksistenco. Toda zagotovo je to največji, neizčrpen vir mojega eliksirja.
Ker to so tista pristna čustva, tista pristna ljubezen, tisto, česar nam nihče ne more vzeti?
To je tisto vse! To je realno življenje, to je nekaj najlepšega. To je vez, ki jo moramo resnično čuvati.
Kaj pa dopust? Je to tudi neke vrste ventil, »pobeg«? Kam se odpravljate letos?
Če nam bo dano, se letos zagotovo odpravimo na morje, v hribe, naravo, čim več na kolo in v vodo v vseh oblikah – morje, jezero, slapovi ... Vse, kar obstaja vodnega, je za nas resnično privlačno.
Pa se vrniva h gledališču. Če sem prav videla, vas v prihodnji sezoni čakata kar dve novi predstavi – »Čistilci« in »Še vedno Alice«?
Res je, že čez devet dni se začnemo ukvarjati z eno izmed predstav. Naslednja, ki me čaka, pa je, mislim, na vrsti šele prihodnje leto – nekje marca. Težko je vnaprej govoriti, se pa izjemno veselim obeh vlog, zaradi same tematike, sodelavcev in preprosto izziva – to so neke stvari, ki se jih v gledališču še nismo dotikali, v smislu bolezni (Alzheimerjeva bolezen) v predstavi Še vedno Alice. Tudi predstava Čistilci bo zelo zanimiva, saj govori o individualizmu in oportunizmu ter kolegialnosti in empatiji.
In kakšni bosta vaši novi vlogi?
Nimamo še vlog, znana je zgolj zasedba. Ogromno nas je. Teme so izjemno zanimive, to je ta realnost, v kateri morajo danes nekateri živeti, zato pravim, da sleherno odmikanje pogleda, stališča in na koncu dejanja v času, ki ga živimo, zagotovo ni ustrezno.
