Suzana Werbole prepeva, odkar ve zase: »Po mojem sem prej začela peti kot govoriti. Odraščala sem na Igu in kot umetnica sem se tam lahko zelo dobro razvijala, veliko pozitivne energije je bilo. Glasbeno pot sem začela v otroškem zboru RTV Slovenija, dve leti v otroškem in eno leto v mladinskem zboru, a sem hitro ugotovila, da tovrstno prepevanje ni zame, da me dolgočasi. Pridružila sem se ižanskemu rock bandu MyStory. S tisto zasedbo smo celo zmagali v oddaji Kar znaš, to veljaš. Takrat sem imela šestnajst let. Peli smo Dečko, ajde oladi. Nastopali smo na lokalnih prireditvah, bili smo kar pridni. Potem so šli fantje v vojsko, jaz pri devetnajstih v službo, preselila sem se v Ljubljano in smo razpadli.«
Takrat je spoznala Petra Mucka, očeta Dese Muck, vsestranskega glasbenika, inženirskega strokovnjaka, ki je v prostem času preigraval večne uspešnice: »Bil je fenomenalen. Z levo roko je igral akorde, podlage na orglah, z desno roko je igral klaviaturno harmoniko. Zelo sem uživala z njim, naštudirala sva repertoar in sva kar nekaj časa ob koncih tedna igrala na Šternu na ljubljanski Ježici. Takrat sem zaslužila toliko, da sem si privoščila izlet na Švedsko z letalom.«
Po tej izkušnji je nastopala še pod okriljem Nade Žgur, kot pevka statistka pa je stala tudi na gledališkem odru MGL v predstavi Dundomaroje: »To je bila ena lepših stvari v mojem življenju, malo smo peli in se veliko zabavali.«
V tistem obdobju je pevko iskala tudi takrat že uveljavljena skupina Panda: »Bila sem njihova velika oboževalka, poznala sem že vse njihove pesmi. Prepevala sem jih v kopalnici pred ogledalom, še preden sem vedela, da bom njihova. Dogovorili smo se za avdicijo in bili so šokirani, ker sem znala vse njihove komade na pamet.« Pridružila se jim je leta 1990: »Ob tem sem delala še v Ljubljanski banki, bila sem tajnica v upravi. Šef je bil zelo vesel, ker je imel najlepšo tajnico in pevko. V tistih časih ni bilo mogoče živeti le od glasbe, čeprav je bila Panda dejansko čudovit velik hobi, ki zahteva celega človeka. Definitivno je bila to uresničitev več kot le sanj. Prišla sem v band glasbenikov, ki so imeli že vsi uspešne kariere za seboj, in ker sem perfekcionistka, nisem želela niti malo zaostajati za njimi.«
Kakšna evforija je takrat vladala okoli njih, razkriva dogodek, ki se ga še danes rada spominja: »Neko soboto smo igrali v Rovtah, in ker vedno prideš prej, da postaviš ozvočenje in narediš vajo, sem se spraševala, ali bo sploh kdo prišel. Tam niti gostilne ni bilo, peli smo v kinodvorani. A ko se je začelo, sem mislila, da me bo zadela kap, dvorana je bila nabito polna in smo šli dobesedno čez špalir do odra. Vse naše komade so peli na pamet z nami. To je bila čudovita izkušnja.«
Njihov največji uspeh je bila zmaga na festivalu Melodije morja in sonca leta 1999 s pesmijo Sive ceste: »Bilo je popolnoma nepričakovano, ker nismo bili tipičen band za to. Potem je naš avtor glasbe dobil nagrado in jo porazdelil tako, da smo šli vsi skupaj na ekskurzijo v Atene. Pet dni smo bili na ladji, tudi nastopali smo na tisti ladji in tudi nekaj novih pesmi naredili tam. Po tem smo imeli nastope vsak konec tedna. Verjetno bi se dalo le od tega živeti, a si tega nihče od nas ni želel, ker je bil za vse to tak velik hobi, ki se mu lahko predaš.«
Pri skupini Panda je bila celih dvanajst let in razhod z njimi je zanjo pomenil veliko razočaranje, po katerem dolgo ni našla prave želje po petju: »Nekaj v meni je umrlo in sem morala to sama pri sebi urediti. To je trajalo zagotovo petnajst let, a pred začetkom epidemije se je vnovič prebudila želja po petju.« Dobila je povabilo, da se pridruži skupini glasbenikov – kitaristu Tomažu Snoju, basistu Mihi Ravnikarju, klaviaturistu Alešu Berkopcu in bobnarju Boštjanu Jariču. »Fantje hočejo, da bi bil band povezan z mano, da bi vključeval moje ime. Delamo že dva nova komada, v načrtu pa imamo naštudirati program in imeti čim več nastopov v živo za občinstvo v srednjih letih,« pojasni Suzana, ki je izdala tudi novo pesem: »Z novim bendom smo naredili komad Luna in jaz, posneli smo tudi predstavitveni videospot, ki je na voljo na youtubu, smo pa tako novi, da nimamo še imena. To je dokaz, kako pozitivna energija dela velike stvari, rekla sem si, da se bom zdaj prepustila toku življenja.«
Zdaj spet uživa v prepevanju, druženju s hčerjo, ki v nasprotju z mamo uživa v zborovskem petju v pevskem zboru Pegius na pravni fakulteti, kjer bo letos magistrirala: »Zgodilo se mi je življenje, moja hči je danes stara petindvajset let. In ker sem sama zelo kreativen človek, ker rada delam še druge stvari, sem se tudi sama vpisala na fakulteto. Sem v 2. letniku fakultete za uporabne družbene študije, smer socialni menedžment, in izjemno uživam.«
