Večja prelomnica kot abraham je za Alenko zaključek osnovne šole njene 15-letne hčerke Toje. »Stojim ji ob strani, zbiramo še zadnje točke. To je bolj pomembno. Saj naslednje leto bom stara 51 let, pa kaj? Ne vem, kaj sploh pomeni 50 let, ne počutim se toliko. Itak moram biti aktivna in prisebna še kar nekaj časa, da še Taj pride do valete, pa da pridemo do mature …« S staranjem se sploh ne obremenjuje. »Briga me! Vsi se staramo, vsi bomo enkrat umrli, to je dejstvo. Vsak dan je en dan življenja manj, koliko jih bo, pa ne vemo, zato se imejmo čim lepše in čim bolj zaužijmo življenje. Jaz se trudim tako živeti, zadnja leta kdaj kar stopim na zavoro. Poskušam ponotranjiti preprostejši tempo življenja, z neko vrednostjo vsakega dne posebej. Z leti in izkušnjami ugotoviš, da je sreča v drobnih stvareh, predvsem pa je pomembno, da smo zdravi. Tudi če nisem zadela lota – sem ga že s tem, da imam otroka, službo, zdravje.« To poskuša predati tudi otrokoma. »Učim ju, naj bosta dobra človeka, a vsak mora skozi svoje izkušnje, ker imaš v določenih obdobjih drugačne prioritete. Ponotranjeno to doživljaš šele pozneje in poskušaš po teh naukih živeti. Vsak dan je delo, nič ne pride samo od sebe, niti ocene, odnosi, zdravje, uspehi.«
Superbabica
S svojim življenjem je zelo zadovoljna. »Ničesar ne obžalujem, tudi vse bedarije, ki sem jih naredila, sprejemam kot izkušnje, ki so me morale nekaj naučiti. Ne bi kaj dosti premenila. Človek lahko marsikaj načrtuje, a se stvari včasih obrnejo po svoje. In v teh letih sem se naučila, da je treba to sprejemati, da ne moreš ves čas voditi. To spoznanje me osrečuje. Si pa še marsikaj želim narediti, se lepo imeti, še kaj doživeti z otroki in še kaj dodati na profesionalnem področju. Rada bi še ostala 'fit' in delala dalje.« Rada bi torej še dolgo živela. »Ne bom pretenciozna, da bi si želela dočakati toliko let kot Boris Pahor, ampak spomnim se, da sem nekoč, ko še nisem imela svojih otrok, rekla, da si želim biti superbabica, da bi imela veliko energije in časa za vnuke. Na to še vedno upam, čeprav sem imela pozno otroke. To je ta moja velika želja. Torej si v bistvu želim še kar dolgo živeti,« se zasmeji.
Praznovanje sledi
Čeprav je danes torej polno zaposlena, bodo njenega abrahama s partnerjem Juretom Omanom in otrokoma vseeno zaznamovali s skupnim kosilom ali večerjo, prava rojstnodnevna zabava za sorodnike in prijatelje pa bo sledila pozneje, po Tojini valeti. »Bom praznovala, ko bova skupaj z abrahamom prišla na praznovanje, da ga ne srečam ravno nekje na žuru,« se pošali. Tudi sodelavce iz Lutkovnega gledališča Ljubljana bo povabila na kakšno pijačo, »da sedemo skupaj in kakšno rečemo«. Si ob okroglem jubileju želi kakšno posebno darilo? »Materialnih želja nimam, si bom pa morda kaj simboličnega privoščila, da si bom zapomnila svojih prvih 50 let, morda zlate uhane, na katerih piše Toja in Taj.«
Po njenih stopinjah
Otroka ji pomenita vse na svetu, čeprav ... »Mali otroci – mali problemi, veliki otroci – veliki problemi. Obema se moram posvečati, vsakemu posebej. Toja je že v drugi fazi pubertete, je kar viharno, bolj kot sem si mislila, moram priznati. In zdaj, ko je na veliki prelomnici, ji poskušam čim bolj stati ob strani. Rada bi se vpisala na srednjo gledališko in umetniško gimnazijo. Ker že nekaj časa govori, da si to želi, upam, da ji bo uspelo in da se bo imela dobro – to je najvažnejše. Jaz bom srečna, če je ona srečna,« pravi o tem, da gre hči po njenih stopinjah (sinhronizirala je že risanki Mali šef in Jaz, rdeča panda). Kam bo zaneslo sedemletnega Taja, pa je še prezgodaj govoriti.
