Nina, kot sedemletna deklica ste sanjarili o tem, da boste pevka. Slavna pevka.
Ja, pri sedmih letih sem se odločila, da bom pevka, in niti za dan nisem utihnila s svojimi nastopi pred ogledalom, s krtačo namesto mikrofona v rokah. Pri 11 letih sem začela peti v nočnih klubih.
Pri enajstih letih?
Takrat sem se začela spoprijemati s paničnimi napadi, začela sem bežati od doma. Iskala sem pomoč pri psihologinji in drugih terapevtih, vendar ni pomagalo. Samo v petju sem našla moč, vanj sem lahko skrila sebe, svoj strah, negotovost. Imela sem moped, zaradi ropota sem ga 300 metrov od doma potiskala, nato pa se brez luči odpeljala v noč, na oder pet Janis Joplin. Zelo profesionalno sem zakrinkala sledi, tudi posteljo, in če bi starši vstopili, sploh ne bi opazili, da me ni. Izkoristila sem prav vsako priložnost, pela sem ljudem v uho v klubih, na zabavah, dokler nisem prepričala didžejev, da so mi dali v roke mikrofon. Pri 14 letih sem imela samostojen koncert v BarFly v Celju s klaviaturistom, ki je bil razprodan, poznali so me kot Janis Joplin. Pri 12 letih sem posnela kaseto, originalne komade sem presnemavala s svojim glasom, preko dveh kasetofonov, ter ves čas prigovarjala Primožu in Macotu, ki sta imela bend Cobra, naj me vzamejo za pevko. Ves čas sta govorila, da punca ne more biti v rokovskem bendu. Dokler me Primož ni poklical in povabil, da posnamemo priredbo, da preizkusi svoj ministudio. In pri mojih 18 letih se je rodil Tabu, hitro in energično smo katapultirali v slovenski prostor.
Zdelo se je, da ste pri Tabuju prav vi tisti, ki ljudi spravljate na noge, nekaj je bilo v vas, česar ne moremo pozabiti. Še manj pa dojeti, da ste izgubili glas, da ste vi, ki ste v desetih letih Tabujev s svojim glasom in energijo osvajali oder za odrom, naenkrat utihnili.
Bilo je zelo hudo, nedoumljivo. Zgodila se je mentalna manifestacija, ki je bila posledica mojega otroštva. Prevzela me je negotovost, in ker nisem imela zgrajene samozavesti, je zmagal strah pred izgubo. Vedno sem živela s strahom pred ljudmi. Med ljudmi sem se znašla le, če sem pila vino. In s tem zbudila tisto nezemeljsko identiteto, ki mi v zrelosti ni bila več v pomoč.
Pa vendar, brez glasu tudi oder ni bil več vaše zatočišče.
Onemela sem. Trajalo je 14 let, da sem sprejela ekstremna nasprotja v sebi. Glas je pri meni še vedno ranljivo področje, utihne, ko ni kaj v redu. Sama sem se do 40. leta kopala v temnih zaklenjenih skrivnostih, kot sta spolna zloraba patra pri devetih letih in življenje z očetom, ki je našel smisel življenja v alkoholu in jezi. In prav življenje v vsakdanjem strahu me je zaznamovalo.
Petje pa je bilo tisto, ki mi je kazalo drugo stran življenja. Povezanost, skupnost, občutek pripadnosti in pomembnosti. Postavilo me je v prostor svobode in na odru sem bila nedotaknjena, a slišana in občudovana.
Kaj ste naredili, ko vas je pri 28 letih zapustil glas?
Odšla sem v svet. Stran od očitajočih obrazov, od spominov. Bila sem polovičen človek. Nameravala sem oditi za tri mesece, a vrnila sem se čez štiri leta, plula sem stran od glavnih cest, sledila sem mitom in legendam po Mehiki, Belizeju, Peruju, Boliviji, Argentini, Braziliji, ZDA. Vedno sem si našla službo in raziskovala prastare civilizacije. Kot da sem nekoč davno živela tam, ko smo bili ljudje še del rajskih vrtov. Ta nepozabna pot mi je pokazala, kaj vse leži v meni, onkraj vsega, kar sem mislila, da sem.
Po štirih letih ste se vrnili, pa vas je strah znova pognal v svet.
Po vrnitvi sem se ukvarjala s festivalom za alternativno sobivanje z naravo. Nato pa se je pojavil zasledovalec, ki je psihično pritiskal name, mnogo mesecev. Ni odnehal, tudi po obisku sodišča ne. Imel je pravico stati na mojem dvorišču, tako je potrdila policija, ki sem jo večkrat prosila za pomoč. Ponoči, ko sem spala, se je sprehajal po hiši, zasledoval me je na vseh prireditvah, na katerih sem nastopala, in poskušal pritegniti mojo pozornost. Klical in nadlegoval je moje prijatelje. Sodnica pa se je odločila, da ga samo okara kot petletnega fantka. Ko se je znova pojavil, sem šla, nisem hotel živeti v strahu.
In odpotovali ste čez lužo.
V Kaliforniji sem imela prijateljico, obiskala sem jo in nato našla kočo sredi gozda. Obložena s knjigami sem se spustila v svojo podzavest. Uresničila se mi je največja želja – da lahko spet pojem, da lahko bivam v miru in da sem spet začutila svojo moč in poslanstvo. Odkrila sem, kar sem od rosnih let skrivala pred samo seboj – vzroke svojega strahu pred ljudmi – in od takrat začela novo pot. Naučila sem se postavljati meje, ne glede na odziv z druge strani. Izučila sem se za Jin Shin Do, spoznala sem se v novi luči. Skristalizirala se je zamisel o Zvezdni vasi in podala sem se v lov za denarjem. V Arizoni sem začela delati kot telesna in umska terapevtka, a se je s korono, po letu dni, studio zaprl. Nato sem našla priložnost za zaslužek v Kaliforniji, a so me sovlagatelji izigrali in me po devetih mesecih pustili brez prebite pare. Ostala sem sredi ničesar, s svojima psicama in prikolico brez vode in elektrike. Dobila sem okužbo ledvic in krvi, mislila sem, da se bom kot običajno ozdravila sama, a ni šlo – brez zavarovanja sem pristala v bolnišnici. In izkusila, kako je, ko zapustiš telo – in se vrneš. Peto jutro sem se zbudila in vedela sem, kakšno bo moje življenje od zdaj naprej. Kot sem to vedela pri sedmih letih.
Kdaj se torej vrnete?
Najprej bom poskrbela za psici, Pixi in Chloe sta moja družina. Vedno smo skupaj. Traja, da priskrbim vse papirje zanju. Upam, da mi uspe do mojega 45. rojstnega dne, do dneva mladosti, kušnit domača tla.
Naj vas spremlja sreča.
Hvala.
