Festival Ljubljana med 19. in 24. aprilom v Viteški dvorani Križank, Slovenski filharmoniji in Cankarjevem domu pripravlja tradicionalne, že 36. Slovenske glasbene dneve. V središču zanimanja letošnje izvedbe bo ena izmed osrednjih slovenskih glasbenih ustanov, Glasbena matica Ljubljana, ki praznuje častitljivi 150. jubilej. Podobo otvoritvenega koncerta je navdihnilo prvo odmevno gostovanje zbora Glasbene matice v tujini leta 1896. Njegovo veličastnost bodo v Cankarjevem domu poustvarili nekdanji študenti ljubljanske Akademije za glasbo, danes pa priznani slovenski solisti Mojca Bitenc Križaj, Nuška Drašček, Martin Sušnik in Peter Martinčič, zbori Glasbene matice in Akademije za glasbo pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika in Alenke Podpečan ter simfonični orkester Akademije za glasbo pod taktirko vsestranskega Simona Dvoršaka. Več o tem nam je ob kavi povedala Nuška Drašček, razkrila pa nam je tudi, kako je peti z Ano Netrebko in kako so jo kot znano pop pevko sprejeli v opernih vodah.
19. aprila boste z nastopom v Cankarjevem domu odprli 36. Slovenske glasbene dneve. Je za vas peti dela slovenskih avtorjev kaj posebnega?
Rada imam zelo raznovrstno literaturo in izzive, tako da sem vedno navdušena nad tem. 19. aprila bomo izvedli Brucknerjev Te Deum, ki sem ga že enkrat pela, ampak že tako davno, da ga bom morala v celoti obnoviti. A tega se zelo veselim. Zdi se mi, da ima Festival Ljubljana čedalje lepše projekte s čedalje večjo težo, tako da vsakič znova z veseljem spremljam programe Slovenskih glasbenih dnevov ter Zimskega in Poletnega festivala kot nastopajoča in kot poslušalka. Letos na festival Ljubljana spet prihajajo tako lepe stvari, da bo težko iti mimo njih. Res krasno delajo in lepo skrbijo za kulturo ter nas zalagajo z njo. Hvala bogu se življenje spet počasi vrača v tiste nam bolj znane tirnice, tako da se bo treba spet navaditi na malo hitrejši tempo, a se nič ne pritožujem, vesela sem koncertov. Lepo mi je videti, da imajo tudi moji kolegi čedalje več nastopov. Zelo sem zadovoljna, da lahko počasi spet uživamo v stiku z občinstvom. Ta izmenjava energij je neprecenljiva in lepe trenutke lahko potem nosiš s sabo še tedne. To smo čakali.
Širša javnost vas pozna kot izvajalko pop pesmi; med drugim ste na festivalu Popevka 2017 zmagali s pesmijo Tak dan. So vas zaradi petja v pop vodah (vsaj sprva) v operi morda gledali bolj postrani oziroma ne s takšno naklonjenostjo kot »prave« operne pevce?
Ja. Moraš se dokazati »na tekmi«, če lahko tako rečem. A se mi zdi, da ni večjih težav, če ljudje vidijo, da delaš in da delaš prav, da je glas postavljen. Oder pa tako ali tako prinese svoje.
Ste si od nekdaj želeli postati operna pevka?
Sploh ne. Do tega sem prišla med izobraževanjem in z izpopolnjevanjem vokala ob učenju vokalne operne pevske tehnike pri profesorju Matjažu Robavsu, najprej na glasbeni šoli, potem pa na Akademiji za glasbo oziroma me je to tako zasvojilo, da sem vedela, da mimo tega ne bo šlo. Še posebno pozneje, ko so začele prihajati prve vloge in koncerti. Res izjemno uživam. To je krasen žanr. Zahteven, ampak ponuja toliko različnih barv in načinov ustvarjanja, da je to samo še dodatek. Zelo pa uživam tudi v neklasičnem delu svoje kariere.
V ljubljanski operi ste nanizali že kar lepo število glavnih vlog. Med drugim ste bili Ivana Orleanska v Ivani Orleanski in Romeo v Capuletih in Montegih – v slednji ste gledalce presenetili s poljubom ženske. Kakšni so odzivi občinstva?
Načeloma je zelo lepo sprejeto, ker je stvar tudi čisto normalno razložena. Bellini je to opero napisal za ženski glas, torej naj bi to že v originalu pela ženska oziroma je bilo od začetka mišljeno tako, da to poje mezzosopran en travesti – gre za tako imenovano hlačno vlogo, se pravi, da jo poješ v vlogi moškega, naš režiser pa je zadevo aktualiziral oziroma je izenačil spolno identiteto z vokalno in tudi zgodbo postavil v obdobje, ko bi lahko bila takšna zveza problematična, tako da je bilo vse skupaj zelo smiselno.
Kako pa vam jo je odigrati?
Nobenih težav ni, saj se vsi poznamo. Kolegi smo, vemo, zakaj je tako, in ko padeš v vlogo, so te stvari čisto naravne.
Nazadnje ste bili v ljubljanski operi Siébel v operi Faust, ki jo je – tako kot zgoraj omenjeni – režiral Frank Van Laecke. Kaj vam pomeni takšno zaupanje?
S Frankom je vedno izjemno lepo sodelovati, ker gre za človeka s krasno vizijo, ki se zelo poglobi v glasbo, zato je pevcu še toliko lažje, ker vse deluje zelo organsko. V Faustu je moja vloga manjša, a je krasno biti tudi kamenček v mozaiku.
Na premieri je ljubezenski odnos med Faustom in Margareto, za katero je ta prodal svojo dušo hudiču Mefistu, poustvarila povsem domača pevska zasedba. Koliko pa se vam to zdi pomembno?
To je vedno dober občutek, se pa o tem, katero zasedbo bosta imela na premieri, po navadi med vajami odločita režiser in dirigent. Bili sta dve krasni ekipi, tako da verjamem, da se jima je bilo težko odločiti, hkrati pa dosti z lahkoto. (smeh) Šla sem pogledat tudi to zasedbo. Super občutek je sedeti v dvorani in predstavo videti še z drugega gledišča.
Še pred diplomo, leta 2012, ste v operi Jolanta P. I. Čajkovskega v vlogi Laure sodelovali na koncertni turneji z Ano Netrebko, orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom Emmanuela Villauma in s Slovenskim komornim zborom. Koncert so v živo posneli tudi za Deutsche Grammophon. Kakšne spomine imate na to turnejo?
Takrat sem bila v 2. letniku akademije. Šla sem na avdicijo in so me izbrali. To je bila res izjemna izkušnja, ki se je vedno rada spomnim. Glasba Čajkovskega je čudovita, Ana in člani celotne ekipe pa so veliki profesionalci, tako da sem se ogromno naučila. Videla sem najlepše koncertne dvorane in nastopala v njih. Najbolj mi je v spominu ostal koncert v Concertgebouwu na Nizozemskem: to je res čisto posebna dvorana. Zelo sem ponosna na ta del kariere.
Sta z Ano Netrebko ostali v stiku oziroma se slišita in vidita, kadar pride sem?
Ne. Vem, da ima ogromno stvari in da spozna ogromno ljudi, tako da znanstva nisem nič nadaljevala, smo se pa takrat, ko smo se družili, imeli res lepo. Je zelo topla in neposredna ženska. Meni je to zelo všeč, tako da smo se veliko presmejali in se imeli res perfektno.
Kako pa prevetrite glavo?
Najbolj s spanjem in poležavanjem najbolj lenivske vrste. Ves dan v pižami. Nič drugega. Jaz temu rečem kvalitetno gnitje. (smeh)
