Faust se na oder ljubljanske Opere vrača po 20 letih. Leta 2002 je v naslovni operi nastopil Branko Robinšak. Ste ga gledali?
Ne. Takrat niti petja še nisem študiral. Začel sem ga ravno leta 2002. Moja prva profesorica je bila Irena Baar, druga pa Vlatka Oršanić. Obe sta peli Margareto.
Vam je sicer, če vidite nekoga v isti vlogi, v katero ste (potem) zasedeni, to v oporo ali bolj v napoto? Ali je že zaradi režije vse čisto drugače in se s tem sploh ne ukvarjate oziroma to za vas ni dejavnik?
Vsako predstavo, tudi če ne pojem te vloge, mi je zmeraj v užitek gledati. Ogromno potegnem iz tega. Ne samo po pevski plati, ampak tudi po igralski. V velik navdih mi je tudi balet. Fascinantno se mi zdi, kakšen učinek naredijo brez glasu, »samo« z izrazom in gibom.
Režiser Fausta je Frank van Laecke, s katerim ste sodelovali že pri operah Katja Kabanova, Lucija Lammermoorska ter Capuleti in Montegi. Vam takšno zaupanje veliko pomeni, ga znate ceniti?
Za naju je to peta produkcija. Z njim sem bil poleg omenjenega tudi na Nizozemskem in v Belgiji s Carmen. On je moj umetniški oče. Nikoli ne bom pozabil, ko sem imel nekoč na vaji za Katjo Kabanovo slab dan in je potem Frank prišel v mojo garderobo. Rekel mi je: »Aljaž, ti imaš tak talent, da si niti na eni vaji ne smeš dovoliti, da ne bi bil 100-odstoten.« Po eni strani me je to prizadelo, po drugi pa me je streznilo. In od tistega naprej je Frank res moj neskončni navdih. On živi za to in to se takoj čuti. On je eden izmed redkih režiserjev, pri katerem vse izhaja iz glasbe. Ima določena pričakovanja, standarde, in če ti to uspe izpolniti, si njegov, pa ne da bi sebe moral potlačiti, ker ti vedno da svobodo – in ta je za pevca zelo pomembna. Užitek je delati z njim. Res sva se povezala in sva tudi sicer v stikih, se pokličeva.
Je tudi tokrat mogoče pričakovati kaj gole kože?
Frank je rekel, da je to prva opera, ki jo delava skupaj, v kateri se ne bom slačil v tem smislu. Bom pa dal dol lasuljo in plašč ter imel malo bolj odprto srajco. Tu začnem kot duhovnik in bi bilo preveč promiskuitetno, če bi se slekel.
Faust zaradi Margarete proda svojo dušo hudiču Mefistu. Bi vi svojo za kaj?
Ko sem razmišljal o tem paktu s hudičem, sem prišel do ugotovitve, da brez zlobe ne moreš videti dobrote. In iz te zlobe se tudi nekaj dobrega naredi – Faust se zaljubi. Faust obžaluje svoje življenje. Hoče narediti samomor in kliče hudiča, da pride in mu vzame dušo. Ta se prikaže in ga vpraša, kaj lahko stori zanj, in potem mu klikne: čakaj malo, jaz lahko mogoče drugače življenje živim: če mi lahko daš nazaj mladost, lepe ženske …
Ob tem sem tudi sam razmišljal, kaj bi naredil drugače, če bi imel še enkrat možnost, da bi lahko kaj spremenil za nazaj. In sem ugotovil, da so me vse te življenjske izkušnje, ki sem jih doživel, naredile takšnega, kot sem. In verjetno ne bi bilo modro, da bi kar koli za nazaj spreminjal in si tudi ne želim, tako da – ničesar ne obžalujem. Mogoče bi kakšno stvar malo drugače izpeljal, ampak obžalujem pa ničesar. Ker če ne bi v življenju naredil vseh teh korakov, ne bi prišel danes do te sreče, ki jo imam, torej je že moralo biti tako.
Kako pa skrbite za lepoto duše oziroma njeno bogatenje?
Po naravi sem večni optimist in vsaka stvar se mi zdi mogoča. Ravnam se po načelu, da če sam delam dobro, bodo tudi k meni prišle dobre stvari. Takoj ko malo zajadram iz tega koncepta, pride kakšna stvar, ki me malo strezni in vidim: aha, tu pa nisem bil najbolj dober.
Od januarja letos ste spet stalno angažirani v ljubljanski operi. Kako to?
Že takrat, ko sem šel iz ansambla, sem bil res žalosten in prizadet. Žal mi je bilo, da sem šel. Splet okoliščin je nanesel, da sem se takrat tako odločil. A če ne bi šel, se ne bi vrnil s takšnim žarom. Ko nekaj v življenju izgubiš, si rečeš, da je boljše tako, čez čas pa vidiš, da si imel nekaj, kar ni bilo dobro, da si izgubil. Rad sem tu, tu so moji začetki, tu sem se skalil, tu sem res osebno zrasel, šel v svet, dobil izkušnje in zdi se mi, da lahko vse to unovčim in imamo vsi nekaj dobrega od tega – tako poslušalci kot ansambel in jaz.
Verjetno tudi komaj čakate na pomlad in toplejše vreme, da boste lahko spet sedli na kolo?
Ja, res je. Komaj čakam na to. Kolo sem že usposobil. Onjegina so prestavili na naslednjo sezono, tako da bom imel zdaj več časa, da se bom gnal po brdih, po Ljubljani, vse naokrog. Včasih sem tekel maraton, zdaj pa kolesarim. Me bolj sprošča. Saj se moraš tudi tu truditi, a te ne bolijo kolena, hitreje gre, večje razdalje lahko narediš. V užitek mi je biti tako v naravi.
Kako pa je kaj z vašim glasom? Je po odstranitvi mikrociste v mišici glasilke zdaj vse v redu?
Glas še nikoli ni bil boljši. Cisto smo uredili in je, kot da nič ni bilo. Dosti več dela je bilo v glavi, psihično je bilo treba urediti. Takrat sem mislil iti na drugi svet, tako zelo sem bil obupan. Zame namreč to ni služba, jaz to živim. Meni je res tako veselje peti, za kaj drugega se niti ne čutim poklicanega. Pred časom sem si izbrisal tudi Facebook in Instagram, ker to samo odvrača pozornost, življenje gre pa že tako hitro mimo.
Zdi se mi, kot da bi se vrnil 20 let v preteklost. Zdaj imam telefon samo za klice in elektronsko pošto. A kdor me želi najti, me bo. Iz Nemčije so me denimo ravno pred kratkim klicali za avdicijo. Sicer nekih sanj, da bi moral peti v Metropolitanu ali v Scali, nimam. To sem že davno odmislil. Ker če se nenehno pehaš, gre življenje mimo tebe, otroci zrastejo, čas gre, odnosi gredo ...
