Slovenska scena je nasičena z zvezdniki – od glasbenikov, igralcev do najrazličnejših umetnikov, ki so velikokrat tudi precej nedostopni in včasih polni sebe. A Challe Salle je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Simpatičen in absolutno dostopen človek, nikakor prevzeten ali vzvišen. Lahko bi rekli, da je eden od nas, eden od tistih, ki mu je uspelo v tem, kar rad počne, in eden od tistih, ki z veliko iskrenostjo lahko zre drugim v oči.
Prvič intrevju v trenirki
Ko sva se s Challetom dogovarjala za intervju, mi je predlagal, da bi ga naredili kar v telovadnici OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki. Seveda sem bila takoj za in tako se je prvič zgodilo, da sem se na intervju odpravila v športnih oblačilih. S snemalcem in fotografom smo potrkali na vrata telovadnice in odprl nam je eden izmed Challetovih prijateljev, s katerimi redno igra košarko – že prvi vtis je bil krasen.
Ko je Challe opazil, da prihajamo, je za trenutek zapustil igrišče in vsakemu od nas segel v roko. Dogovorjeni smo bili, da bomo posneli tudi nekaj košarkarske akcije. Nisem si predstavljala, da fantje tako dobro igrajo – trojke so padale kot za stavo in kar nekaj jih je dal tudi naš intervjuvanec, ki je po koncu prijateljske tekme spregovoril za našo revijo.
To pa je bila kar konkretna igra.
Ja, vsi smo bivši košarkarji, ki smo kar resno igrali v mladinski kategoriji, zdaj pa igramo v rekreativni ligi in trenutno smo drugi na lestvici. Ob sobotah in ponedeljkih se družimo in igramo ... seveda je tudi nekaj tekmovalnega naboja.
Kakšen je današnji rezultat?
Danes je za štiri točke zmagala moja ekipa.
Koliko trojk si dal?
Pet ali šest zagotovo.
»Moj veliki koncert bo 2. septembra 2022 v ljubljanski Cvetličarni. To bo moj največji koncert z bendom in gosti in vsemi najbolj znanimi avtorskimi komadi 12-letne kariere.«
To je šolska telovadnica, kajne?
Seveda, smo v telovadnici OŠ Ivana Cankarja, legende Vrhnike. Tu sem začel prve košarkarske korake v prvem razredu in dobrih 20 let potem sem še tukaj.
Torej si pravi Vrhničan?
Rojen v Ljubljani, a tu živim že vse življenje. Tu mi je lepo. Ko je neko mesto tvoj dom, potem kamorkoli drugam greš, pač nimaš istega občutka. Tu je veliko narave, pa ljudje me poznajo že od prej in imam kar precej zasebnosti.
Tvoje korenine pa niso slovenske.
Ne, moj oče je iz Beograda, mama pa iz Zadra.
Lahko bi rekli, da je zdaj med mladimi nekako moderno biti Balkanec. A ko si bil še majhen, najbrž ni bilo tako ...
Razlike med slovenskimi otroki in otroki priseljencev so bile takrat kar vidne. Mi smo bili vsi Bosanci ali čefurji, po domače povedano. To se je poznalo, ko sem bil v osnovni šoli, v srednji tega nisem več čutil. Včasih sem bil deležen predsodkov in neprijetnih oznak. Človek se sicer navadi, ampak vedno pravim – kamorkoli prideš, si za nekoga priseljenec ali pa čefur. Vedno nekdo v kakšni državi nate gleda, kot da si manj vreden. A zdi se mi, da se je zdaj vse nekako pomešalo in ljudje so bolj strpni. Mislim, da si na koncu dneva pač človek ne glede na videz, kako se pišeš ali kakšne narodnosti si.
Kako si se pa spopadal s tem, ko si bil mlajši?
V osnovni šoli sem se skozi šport, glasbo in svojo uspešnost v šoli, vedno sem imel same petke. Tudi tako sem želel pokazati, da sem enakovreden.
Kdaj si se začel ukvarjati z glasbo?
Z glasbo in s športom sem se začel ukvarjati v prvem razredu. Košarko sem imel petkrat na teden, v glasbeno šolo na klavir pa sem hodil trikrat. Ob sobotah in nedeljah sem imel tekme, tako da ni bilo časa za neumnosti. Vedno je bil tempo, bili so neki izzivi in še danes je tako – še danes sem človek akcije.
Kdaj pa si začel rapati?
Hiphop sem odkril proti koncu glasbene šole, pri 13 letih. Že v razredu smo to poslušali in bilo mi je všeč, ker je bilo kar uporniško, v tistih najstniških letih me je privlačilo.
Tvoja glasba se skozi leta spreminja, šel si skozi faze, koliko jih je?
Veliko faz, na tri do štiri leta se nekaj zamenja. Glede na to, da imam že 12-letnico kariere, mislim, da sem šel čez kakšne štiri faze. Začel sem z uličnim stilom. Iz sebe sem dal jezo – ko sem bil star 16 let, so se straši ločili in 10 let nisem imel stikov z očetom, bili smo prepuščeni sami sebi, jaz mama in sestra. In potem se je samo nabiralo, nehal sem celo trenirati košarko, pri 17 letih zaradi poškodb, s punco sva se razšla, v šoli mi ni več šlo ... A našel sem se v glasbi in ja, tudi v slabi družbi na ulici, vendar prav glasba in šport sta me povlekla iz vsega, kar je negativno, in še danes je tako.
Potem so sledile bolj pozitivne, vesele pesmi.
Res je, bolj pozitivne, reggaeton skladbe, ja. Sicer sem med letoma 2014 in 2016 imel kratek glasbeni premor, takrat sem se ukvarjal z trgovino s športno prehrano, z osebnim trenerstvom, bil sem tudi vodja fitnesa v Ljubljani. V tem času sem se preizkušal tudi v drugi glasbi, kot oseba sem se začel spreminjati, to je vplivalo na moj glasbeni slog ... Izviral sem iz tega, da malo rapam, malo pojem, da so tudi pesmi bolj pozitivne, ker pač na koncu dneva hočem dvigniti ljudi, jim dati neko zabavo.
Sicer danes menim, da ne more biti vsaka pesem vesela, pesmi se morajo prilagoditi počutju. Skratka, vedno želim narediti pesem, ki je značilna za neko obdobje, pač o tem, kar se meni dogaja. Kar v določenem času čutim, posnamem. Zanimivo je potem videti, kaj sem čutil, ko sem bil na začetku, kaj sem čutil pri 25 letih, kaj čutim zdaj pri 30 letih. Zdi se mi, da se nekako kot oseba razvijam, in upam, da v pozitivno smer.
Zadnja skladba Dobr vem ima primesi, ki so predvsem na Balkanu zdaj zelo moderne.
Ja, tudi pri nas je hiphop vse bolj popularen, in to mi je všeč. Je pa res, da je v Sloveniji trg zelo majhen. Premalo je prostora, pa zdaj je bila še ta situacija s covidom in glasbeniki kar dve leti nismo bili na terenu. Ta čas sem izkoristil in pripravil veliko materiala. Sedaj bi rad iz meseca v mesec izdal kakšno novo pesem, nov projekt in seveda imeti čim več nastopov, da se spet naredijo žurke z občinstvom.
Tvoja sklaba je na eni lestvici v Srbiji, si že kdaj razmišljal, da bi šel na jug? Mogoče tudi v drugem jeziku?
Ja, seveda. Pred 10 leti sem celo poskusil. Bil sem prvi Slovenec, ki je nastopu na Grand šovu na Pink TV z Goco Tržan. Tudi kot MC sem nastopal po balkan klubih po Evropi. Najbolj pa čutim glasbo v slovenščini, najbolje se izražam. Seveda bi dobil z drugim jezikom večji trg, a počutim se dobro, kjer sem, in mislim, da bi se, če bi zamenjal jezik, tudi moj glasbeni slog spremenil. Če bi samo prevedel svoje skladbe v drug jezik, to ne bi bilo to. Ampak nikoli ne reci nikoli, a za zdaj ostajam na slovenski sceni in poskušam delati nove trende in smernice. Imam pa kar nekaj privržencev tudi iz drugih držav.
Ko izdam singel, z mojo ekipo kontaktirajo radijske postaje in televizije iz Srbije, Hrvaške in Bolgarije ... Na trenutke bi si želel, da bi bilo tega še več tudi v Sloveniji, ker se mi zdi, da se forsira tuja glasba. Mislim, da imamo Slovenci res dobro glasbo in da smo sposobni skupaj dvigniti raven slovenske glasbe in tudi mlade motivirati, da lahko ustvarjajo v slovenščini. Ni nujno, da začnejo pet v angleščini.
Pa končajmo s tvojo pesmijo
Dober vem, da ni vedno vse lahko, a prava meja zame je samo nebo ... Torej, vse se da, če se hoče, samo pozitivno v življenju ne glede na to, kar se dogaja. Tudi če imate slabe izkušnje, se da to pretvoriti v lekcije in ni vsak dan dober, ampak v vsakem dnevu se lahko najde nekaj dobrega!
