O komični drami, ki bo slovensko premiero doživela 18. marca v CUK Kino Šiška, po projekciji in pogovoru z ekipo pa bodo oder zavzeli glasbeniki, ki so prispevali glasbo za film, smo se tik pred odhodom v srbsko prestolnico pogovarjali s Tijano, ki nam je med drugim razkrila tudi, kako je objela prasico v sebi in kaj ji daje upanje v boljšo prihodnost.
Prasica, slabšalni izraz za žensko je na Festivalu slovenskega filma dobila kar sedem vesen. Vas je to presenetilo?
Seveda te vse to preseneti. Ne hodim po svetu z mislijo, da sem najboljša. Nagrade so sicer super, lažje delaš naprej, a to ni šport, tu ni objektivno izmerljivih rezultatov, tako da tudi nikoli ne smeš biti jezen, če nič ne dobiš. Sem pa zelo vesela, da smo dobili vesno za najboljši film tako po izboru občinstva kot žirije. Zelo sem ponosna tudi na svoje sodelavce, ki so prejeli preostale vesne: Izo Strehar (za najboljši scenarij), Lizo Marijino (za najboljšo glavno žensko vlogo), Anušo Kodelja (za najboljšo stransko žensko vlogo), Nežo Zinajić (za scenografijo) in Matica Hrovata (za kostumografijo).
Kje sta se našli z Izo Strehar? Pri nas je velikokrat praksa, da se režira po lastnih scenarijih ...
Nimam se za scenaristko, zato raje sodelujem z ljudmi, ki to obvladajo. Trenutno imamo pri nas zelo dobre scenariste, med katerimi je tudi Iza. Producenta filma Vlado Bulajić in Lija Pogačnik sta na scenarnici slišala njeno predstavitev scenarija za ta film in sta bila zelo navdušena. Dejala sta ji, da bi to delala, režijo pa sta ponudila meni. Bilo je, kot da sva si usojeni. Sva se pa morali navaditi druga druge, do takrat se namreč sploh nisva poznali.
Kako pa ste se lotili zasedbe vlog? Ste imeli cimre Evo, Blaža in Nino ter Jakoba že takoj v mislih?
Za Evo sem vedela, da jo bo upodobila Liza Marijina. Takrat sploh še ni bila v igri za Polsestro, šele nekaj mesecev zatem je bila avdicija zanjo. Lizo poznam še iz otroštva, družinsko smo se družili, pozneje pa, ko je kot natakarica delala v Respektu. Všeč mi je njen odnos, da je alternativka, pa seveda tudi to, da je res dobra igralka. Precej hitro smo potem našli Blaža oziroma Tosjo Flakerja Berceta – iskali smo res posebnega tipa, in on to zagotovo je. Za Nino (Anuša Kodelja) in za Jakoba (Jure Henigman) pa smo imeli avdicijo. Za zadnjega smo, se mi zdi, povabili samo dva igralca, je pa Hengs genialen.
Zelo sem tudi vesela, da smo k filmu pritegnili legendi Špelo Rozin in Jožico Avbelj. Za mlade pa smo imeli veliko avdicijo. Ugotovila sem, da imamo zelo veliko dobrih mladih igralcev, da prihajajo res dobre generacije. Nekaj pa smo jih izbrali na podlagi preteklih izkušenj. S cimri in temi, ki so v skupini, smo imeli potem teden dni intenzivnih vaj v naši družinski hiši v Brestanici, ker je bilo zelo pomembno, da imajo kemijo oziroma da se povežejo med sabo. Vsega skupaj pa smo imeli pol leta priprav. Na splošno se mi zdi zelo dobro biti pripravljen na snemanje, da je to potem v bistvu samo izvedba tistega, kar si vadil.
Film odslikava današnji svet 30-letnih umetnikov. Ste veseli, da ste se rodili nekoliko prej, je bilo sploh kaj drugače?
Mislim, da smo mi imeli to tranzicijsko krizo. O tem govori film Zgodbe iz sekreta iz leta 2014, ko se ljudje pri 35–40 letih znajdejo v drugi krizi, ko ne vedo, ali so kapitalisti ali socialisti. Mislim, da ima čisto vsaka generacija svoj problem, da pa smo si čustveno zelo podobni.
Imate upanje, da bodo vaši otroci imeli lepšo prihodnost?
Seveda. Mislim, da na njih stoji svet in da so pametnejši, bolj prodorni, da imajo več sočutja. Je pa ta trenutek svet kar okruten. Že dve leti vre zaradi virusa, zdaj pa še zaradi vojne.
Vsaj eden, Ivan, hodi po vaši poti. Bil je že v filmih Pojdi z mano v režiji Igorja Šterka, že omenjenem Zgodbe iz sekreta, na Voyu nastopa v seriji Gospod profesor ... Vam ga ni uspelo prepričati, naj izbere kakšno drugo pot? (smeh)
Seveda otroka usmerjaš s svojimi prepričanji in moralo, si pa zelo želim, da ga s svojimi pogledi na svet ne bi indoktrinirala toliko, da ne bi našel tistega, kar ga res zanima. Meni se po eni strani zdi, da imam veliko srečo, da delam, kar delam, saj v tem res uživam, po drugi je pa težko preživeti – a to je verjetno povsod – s tem, da je, če ne najdeš tistega, kar si res želiš, po mojem še težje, tako da nisem ena od tistih staršev, ki bi svoje otroke prepričevala: »Samo tega ne.«
Ivan je zdaj 4. letnik srednje šole, hodi na Umetniško gimnazijo, in načeloma bo šel na AGRFT. Izkušnje z igranjem imajo sicer vsi, vsi so bili v filmu Zgodbe iz sekreta (Rozi takrat še nisem imela). Tonček je bil poleg tega še v filmu Gremo mi po svoje 2, a mu ni tako dogajalo, da bi to počel, mu je naporno. Pavle pa je igral v predstavi Mareta Bulca v Lutkovnem gledališču Ljubljana Pravica biti človek, je bil tudi zelo dober, ampak on je bolj likovnik. Roza, ki ima zdaj devet let, me pa tudi malo spominja na Ivana v teh stvareh. Zelo rada nastopa, tako da za zdaj kaže, da njo tudi to zelo zanima. A bomo videli. Tudi če otroke zelo zanima, po tem, ko začnejo delati, vidijo, da je to delo, da ni samo žur.
Žur pa bo gotovo ob slovenski premieri filma Prasica, slabšalni izraz za žensko v Kinu Šiška, saj jo boste pospremili tudi s koncertom izvajalcev, ki so prispevali glasbo v filmu. Ob kupu mladih predstavnikov sodobne urbane glasbe, kot so Koala Voice, Matter, balans, Popotnik, YGT, FFX, PTČ in Futurski, se pojavijo tudi večni Hazardi in Oto Pestner. Kako to, da ste jih vključili v film?
Zato, ker tako zveni čas, mi rastemo tudi na teh popevkah, delujejo na mlade, stare, na vse. Zelo sem vesela, da bodo vsi prišli. Pa še ukrepi so se sprostili, tako da imamo res srečo. Izbor glasbe sta sicer naredila Ivian Kan Mujezinović in moj partner Gregor Andolšek, dala sta tudi glasbo svojega banda Čao Portorož. Cel nepotizem. (smeh) Pa to še ni vse: moja sestra je delala scenografijo, bratranec je snemal, tako da je film tudi družinski projekt. (smeh) A jih nisem izbrala zaradi sorodstvenih vezi, z njimi delam, ker so zame najboljši.
Kakšni pa so odzivi starejše generacije? Verjamejo, da gre za realno stanje (ker so sami odraščali v čisto drugem svetu), se zgražajo nad zlorabo mamil ...?
Meni se zdi v redu, da komuniciramo, tudi če nismo isti, ravno zato, da se lahko kaj novega naučimo. Mislim, da je zelo dober odziv pri moških boomerjih, neverjetno je, kako so ga posvojili in kako jih je vznemiril Evin lik. Vedela sem, da bo dogajal moji generaciji, X-arjem, ker smo tudi mi uporniki. Imam prijateljice, ki nikoli niso žurale na tak način, pa jim je Prasica delovala kot film, se pravi, da ne gre samo za identifikacijo s tem, ampak predvsem za to, da sprejmeš drugačnost: da ima manjšina nas čudakov tudi pravico živeti, pa res smo hudi. (smeh)
Ste vi zase velikokrat slišali besedo prasica? Iz katerih ust je pogosteje prišla: ženskih ali moških?
Mislim, da je šla kar obojim v enaki meri dobro od ust. Mislim, da sem to poslušala vse življenje. Ko sem se ločila, je bila ta beseda zelo pogosto na »meniju«, ker sem očitno razočarala družbo ali kaj jaz vem kaj. A nekako sem jo sprejela. To je bil tudi namen, da jo razvrednotim in se potem lahko kitim s tem, da sem prasica, v smislu: »Da, taka sem.« In da imam do tega vso pravico, tako kot imajo moški pravico biti boemski, drugačni … Tako kot je on rocker, tako sem jaz lahko prasica.
Kdaj ste se nazadnje počutili prasica in zakaj?
Ta krivda je ves čas prisotna. Ves čas se ti zdi, da nekaj narobe delaš. A potem sem sedem let hodila na terapijo in objela prasico v sebi. (smeh) Še zdaj bi lahko hodila. Vedno je kaj za podelati. Ni konca. (smeh) Na srečo sem imela do terapije vedno normalen odnos. Moja mama je namreč psihiatrinja, tako da sem bila malo privilegirana v smislu, da sem vedela, da se te stvari rešujejo in kako in da to ni nič takega.
Ste tudi vi kdaj komu rekli prasica?
Seveda. Nisem nedolžna. Vsi smo grdi. Ampak šele z zavedanjem, da si grd, lahko kaj spremeniš. Če si brezmadežen, kar nihče ni, potem težko karkoli spreminjaš, ker ne moreš niti zaznati, da kaj delaš narobe. Najbolj napredujem takrat, ko vem, da delam kaj narobe, in to spremenim, ne takrat, ko se žrem, zato ker sem narobe naredila.
Ženske na splošno veljajo za večje prasice – predvsem v odnosu do istega spola. Imate tudi vi takšne izkušnje?
Ja in ne. Moški imajo ta zid – ne nujno, no, da ne bom klišejev prodajala, ker so različni odnosi – ampak vsaj v mojih časih so se težje odpirali in pogovarjali. Me smo šle globlje v odnose in bile zaradi tega bolj ranljive, bolj napadalne. Vedno je bilo težje pri ženskah, mogoče tudi zaradi vpliva družbe, pozicije same in naše negotovosti in potem iz te negotovosti pride vsa grobost. Pri fantih je že osnovni položaj malo lažji, čeprav pri mojih otrocih opažam, da se to spreminja. Mislim, da je ta generacija tako napredna, kot mi nismo niti sanjali, da bi lahko bili. Kar je dobro.
Hvala bogu, glede na to, da nekje nazadujemo v družbi – mislim, da se spet pogovarjamo o splavu, ko je bila stvar ad acta že ne vem kdaj, pa o homoseksualnosti, da se pojavljajo ljudje, ki govorijo, da to ni naravno in moralno ... Tako da upam, da bodo prevladali mladi, ne pa nazadnjaška politika, ki zdaj dela vse te »štale«.
