Kako talentiran igralec nogometa ste (bili nekoč)?
Joj, bil sem slab. Pri kadetski selekciji NK Mura sem bil ves čas na robu enajsterice (vsako tretjo tekmo sem bil rezerva). Zelo, zelo sem si želel, da bi mi končno »zalaufalo« in bi ujel svoje kolege, pa se to ni in ni zgodilo. Odnos nogomet – Gorazd bi lahko opisal s prirejenim citatom besedila pesmi Samo tebe te imam skupine Mi2: »Res nisem bil najbolj za nogomet, sam ga imel pa strašno rad!« Ja, nogomet je moja velika strast. Če ne bi postal igralec, bi bil trener nogometa, pred AGRFT sem dve leti študiral na fakulteti za šport.
Kaj vam je dalo odraščanje v Prekmurju? Kje se pri vas kaže Prekmurje v krvi?
Brezskrbnost. Medsebojno spoštovanje. Prekmurje je mešanica različnih kultur, verskih pripadnosti …, pa se o tem sploh nikoli nismo spraševali – vsi smo bili enaki in se imeli radi. Preprostost. In občutek, da če koga gostiš v svojem domu, miza ne sme nikoli biti prazna.
Kot šolani igralec ste se morali naučiti knjižne slovenščine, največkrat vas slišimo z mariborskim naglasom. Verjetno pa vas vseeno kdaj potegne, da začnete govoriti po prekmursko. Kdaj?
Vedno ko srečam koga iz Prekmurja, takoj preidem na prekmurščino. Fizično/biološko je nemogoče, da bi se dva Prekmurca pogovarjala slovensko. Prekmurci govorimo slovensko le takrat, ko je v družbi kakšen Neprekmurec, in to iz preprostega razloga: da nam ni treba vsega prevajati.
Večinoma vas poznamo po komičnih vlogah. Pa znate biti tudi resni?
Mislite na odru? Ja, znam! Zanimivo je, da sem več nagrad dobil za resne vloge kot za komedije. Pred kratkim smo imeli premiero družinske drame Snežinka, kjer igram zelo resno razočaranega, potrtega in namrgodenega očeta, in za igro sem dobil zelo dobre kritike. Občinstvo me res pozna bolj po komičnih vlogah. In, roko na srce, močno me je zaznamoval lik Bena iz serije Lepo je biti sosed.
Resen pa znam biti tudi v vsakdanjem življenju. Seveda! Zelo, zelo resen (beri: jezen) znam biti, ko poslušam poročila in slišim, kakšne idiotizme počenjajo naši politiki. Sicer pa se trudim, da sta čim večkrat okrog mene dobra volja in pozitivna energija.
Tudi vaša žena Maša Žilavec je igralka, oba sta zaposlena v mariborski Drami in pogosto delata skupaj. Kdo nosi hlače v družini?
Joj, kakšno vprašanje – ona je vendar Mariborčanka! Seveda nosi hlače v družini ona. Šalim se. Mislim, da imava hlače enakomerno razdeljene. Zelo se spoštujeva, upoštevava drug drugega, predvsem pa se imava zelo rada.
In kako se vajin zakon kaže v službi?
Včasih kakšen sodelavec obrača oči, ker sva tako zaljubljena tudi v službi in se mimogrede pobožava ali si dava kakšen poljub. Sodelavci pravijo, da sva kičasta. Kaj pa morem, ko imam tako srečo, da sem našel Mašo.
Iz prvega zakona imate dva otroka, 18-letno Leo in 16-letnega Gala. Gre kateri po vaših stopinjah?
Ne neposredno. Lea se je ukvarjala s plesom, z jazz baletom, in je bila zelo uspešna, trikratna svetovna prvakinja, zdaj pa se vneto pripravlja na maturo. Gal pa je (zelo) dober nogometaš – golman! Le po kom ima to? Sem vesel, da tudi on občuti tako strast do nogometa, kot sem jo jaz.
Prihodnje leto boste srečali Abrahama. Priložnost za veselje ali žalost/zaskrbljenost?
Leta nikoli nisem štel. Iskreno – tudi zdaj sem moral pomisliti, če je res Abraham tako blizu. Mislim, da se mora starost človeka meriti s počutjem in ne s koledarjem. Jaz se, recimo, počutim kot kak 25-letnik, ki je malo počasnejši in z dodatnim trebuščkom.
Je vaše življenje še vedno rokenrol?
Ja, seveda. Mora biti. Če ni – potem je vse čisto brez veze.
