Prav Marinin oče, izjemni harmonikar in avtor številnih melodij Miro Klinc, je bil – vsaj posredno – zaslužen za to, da sta se Marina in Franjo spoznala.
Modrijani so namreč prvi dve skladbi posneli v snemalnem studiu, ki ga je imel njen oče doma in kamor so prihajali številni glasbeniki. »Spomnim se, kako so Modrijani sedeli za mizo in sem jim želela postreči s kozarcem vina, pa so me vsi odločno zavrnili, češ da ne pijejo alkohola. Sama sem bila stara komaj 11 let, Modrijani pa nekaj let več,« se spominja Marina, ki seveda takrat ni niti slutila, da bo nekaj let pozneje prav Franjo Oset z nepogrešljivo baretko na glavi postal njen fant in zatem njen mož. Celo na njunem prvem zmenku ni kazalo, da se bo iz tega kaj izcimilo, Marina je namreč komaj čakala, da srečanje mine in se poslovita. A sta se potem tako lepo zaklepetala, da so vsi pomisleki izginili. Še danes uživata v dolgih pogovorih, ko se zaklepetata pozno v noč, in da je to tisto, kar ju poleg glasbe močno povezuje.
Sprva na nasprotnih straneh
Marina je odraščala v glasbeni družini. Njen oče Miro je od leta 1985 vodja ansambla, ki nosi njegovo ime. Njena mama Milena je izvrstna pevka, ki prepeva v družinskem ansamblu. Glasba je blizu tudi njenemu bratu Mitji, ki je prav tako končal glasbeno šolo za harmoniko, igra pa tudi trobento in je izvrsten pevec, a si ni nikoli želel nastopati, zato ni bil nikoli član nobenega ansambla. Sama pa prav tako, odkar pomni, rada poje. Glasba je bila pri njih doma vedno zelo na glas, predvsem narodno-zabavna.
Povsem druga zgodba je bila pri Franju doma. Tudi on prihaja iz glasbene družine, vendar je pri njih doma odmeval rock in prve odrske izkušnje si je nabiral skupaj z bratom Petrom in očetom v skupini, ki je igrala rock glasbo. Se pa Franjo zelo dobro spominja očetovih besed, ko je sinovoma govoril: »Rolling Stonesi, Avseniki in Klinc … To poslušajta, pa bosta znala vse!«
Franjo in Peter, sicer otroka ločenih staršev, ki sta živela z očetom in babico, sta prav na očetovo pobudo stopila v stik z Blažem Švabom. »Oče je šel nekam montirat anteno in je slišal harmoniko, na katero je igral Blaž Švab. In ker je bil najin oče zelo zgovoren, sta se z Blaževim očetom hitro dogovorila, da bi otroci kaj skupaj zaigrali. Pa smo se dobili in začeli našo zgodbo z Modrijani,« smeje se pravi Franjo, ki si pred tistim ne bi nikoli mislil, da bo igral narodno-zabavno glasbo, kaj šele, da bo oblekel narodno nošo. »Misel na to, da bom moral obleči narodno nošo, se mi je zdela, kot da bom oblekel obleko za v hlev,« iskreno opiše prve občutke, ki pa jih je pozneje spremenil. »Ko sem se nekoč vendarle oblekel v nošo, ko smo se postavili na oder in zapeli, se je v moji glavi premaknil en gumb. Bil sem neizmerno ponosen na svoje korenine in tako je še danes. Nositi nošo je izjemna čast in ponos,« se zaveda, medtem ko Marina pravi: »Pri nas doma smo imeli pa vedno narodne noše. Prvič sem jo oblekla, ko sem bila stara 19 let. Takrat sem prvič zapela skupaj z očetom in mamo. Ko sem se oblekla v svojo nošo, sem bila neskončno ponosna. Sešila mi jo je gospa Berce.«
Srčna glasbenika
Franjo in Marina danes doma poslušata vse glasbene zvrsti. Zdaj, ko sta zaradi znanih razmer več doma, pa si rada ob koncu tedna vzameta čas in si zavrtita tudi kakšno staro videokaseto s filmi ali celo risankami.
Med tednom pa sta zakonca veliko na poti. Že nekaj let namreč skupaj prepevata na pogrebnih slovesnostih in to ju neskončno osrečuje. »To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Ko zapoješ na pogrebu, si ljudem v tolažbo, tam ti vsi pozorno prisluhnejo. Čustva, ki se porajajo v ljudeh, krožijo od človeka do človeka in to se te globoko dotakne. Včasih greva igrat tudi brezplačno. Vsak si zasluži spodobno slovo, ne glede na materialne zmožnosti. Zaradi hitrega usklajevanja datumov pogrebov se tudi veliko naučiva in ostajava v formi. Doslej sva izpolnila vse glasbene želje, ki so jih imeli svojci, kar pomeni, da se morava kakšne skladbe naučiti v nekaj urah in potem že greva na pot,« pripovedujeta srčna glasbenika, ki sta ljubezen do glasbe prenesla tudi na svoja otroka. »Oba imata zelo dober posluh,« ju pohvalita. Starejša Helena že igra klavir, mlajši Gabrijel, ki ne želi zaostajati za njo, pa pravi, da bo muzikant. Franjo in Marina sta presrečna, ker jima je uspelo, da njuna otroka nanju gledata zelo spoštljivo. »Gabrijel je zadnjič rekel, da je bil Franjo v prejšnjem življenju verjetno klavir, saj ga ves čas videva za klavirjem, ko preigrava skladbe,« se smeji Marina, ki ne bo imela nič proti, če bosta tudi otroka ostala v glasbenih vodah.
Da bo le zdravje
Kakšne želje in cilje pa imata za prihodnost? »Želiva si, da bi dočakala čim več let. Skupaj, seveda. Da bi lahko uživala v najinih skupnih trenutkih in opazovala odraščanje najinih otrok,« pravita v en glas in se strinjata, da ju zanima, kakšna bosta otroka kot odrasla in kako jima je uspela vzgoja. Želita si, da bi se otroka potem s svojima družinama rada vračala k njima domov. To so resnično skromne želje, ki o njunem odnosu povedo veliko. Marina in Franjo sta kot eno pojoče in zelo čuteče telo in za svojo srečo ne potrebujeta nič drugega kot zdravje. Vse drugo se bo zagotovo zgodilo.
