Ker so stanovanja na podeželju in v manjših mestih cenejša, mnogi vsak dan preživijo po nekaj ur v avtomobilu ali v javnem prevozu. Marsikje se rojevajo sodobne komunalke, kar pomeni, da družine živijo v sobah, kopalnice in kuhinje pa imajo v souporabi. Namesto da bi države posredovale, vse prepuščajo kapitalu, ki pa gradi le razkošna, za večino nedostopna stanovanja.
Podnajemniki, ki oddajajo
Po podatkih iz leta 2019 ima 725 tisoč Slovencev najmanj eno nepremičnino, 354 tisoč pa več kot štiri. 826 prebivalcev ima nepremičnine, ki so vredne več kot milijon evrov.
Trenutno živim v Dublinu, ki spada med najdražja evropska mesta. S fantom za sobo s souporabo kopalnice v soseski, ki je od centra oddaljena petintrideset minut z avtobusom, plačujeva 700 evrov, kar sploh ni tako veliko, podobne sobe oddajajo tudi za tisoč evrov. Najina soba je vsaj velika in nova; par, ki ga poznava, za miniaturno kletno stanovanjce, ki je sicer bliže centru, je pa tudi vlažno in zelo staro, plačuje 1250 evrov na mesec. Zaradi visokih cen je v Dublinu postalo priljubljeno oddajanje postelj: 300−400 evrov za posteljo v sobi, v kateri spi še nekdo. Cena je nižja, če so v sobi tri postelje. Nekateri oglasi, običajno tisti za zelo drage sobe, namigujejo, da si lahko francosko posteljo delita tudi prijatelja. Na Facebookovi strani, namenjeni iskanju bivališča v Dublinu, sem videla povpraševanje mlade mamice, ki je iskala sobo zase, za partnerja in njunega dojenčka. Niti otroci niti psi običajno niso zaželeni sostanovalci. Problem veliko mladih, ki živijo v Dublinu, je, da nimajo avtomobila, zato morajo izbirati med drago najemnino blizu središča mesta ali manj drago najemnino dlje od centra ter veliko časa, preživetega na avtobusu ali tramvaju.
V irski prestolnici in drugod je postal nekaj običajnega tudi tako imenovani subletting, najemanje celotnega stanovanja ter naknadno oddajanje posameznih sob (včasih v dogovoru z lastnikom, včasih ne). Pri tem prvi najemnik pogosto prikriva, kolikšna je dejanska najemnina celotnega stanovanja. To sva izkusila tudi midva, takoj ko sva se preselila v Dublin. Sobo nama je oddala brazilska družina, ki je najemala celo hišo. Vse, kar so nama na začetku obljubili, se je izkazalo za laž. V hiši nas ni bilo le sedem, temveč dvanajst, saj so vselili še en par, nato pa še tri sorodnike iz Brazilije. Eden od sostanovalcev je videl originalno pogodbo, na kateri je pisalo, da je najemnina 2500 evrov na mesec. Midva in še trije sostanovalci, torej tisti, ki nismo bili povezani z družino, smo plačevali okoli 2000 evrov, medtem ko je sedemčlanska družina skupno plačevala le 500 evrov. Hiša je bila stara in potrebna obnove, kar lastnika očitno ni vznemirjalo (to je precej pogost pojav na Britanskem otočju). Na koncu meseca se nas je vseh pet izselilo.
Samostojnost pomeni dolg
Na Irskem in v Združenem kraljestvu mladi običajno zapustijo hišo staršev po koncu srednje šole. Nič nenavadnega ni, da nalašč izberejo univerzo, ki je nekaj ur oddaljena od doma. Študentski domovi so v obeh državah pogosti, vendar so običajno v lasti univerz in precej dragi. Moja študentska soba v Londonu je leta 2017 stala več kot 600 funtov na mesec, kar takrat ni bilo nič ceneje od povprečne zasebne sobe. Študentski domovi so običajno namenjeni zgolj študentom prvih letnikov, brucem naj bi omogočili lažji začetek v novem kraju. Navada je, da študenti tam spoznajo vrstnike, s katerimi se nato v drugem letniku vselijo v zasebno stanovanje. Starejšim študentom bivanje v domu ni prepovedano, vendar imajo prednost bruci, mest pa ni dovolj za vse. Veliko študentov zaradi visokih šolnin in najemnin vzame študentsko posojilo, ki ga nato odplačujejo še leta. Kar se tiče kupovanja nepremičnin, je v Londonu po recesiji upadel delež ljudi, ki imajo v lasti stanovanje. Zato je mesto na svojih parcelah zgradilo stanovanja, namenjena ljudem, ki prvič kupujejo nepremičnino. Kljub temu so cene stanovanj v Londonu še vedno znatno previsoke, da bi si jih povprečen človek lahko privoščil. Najem povprečne sobe v Londonu stane približno 700 funtov, stanovanja pa 1500 funtov. Nas vse to čaka tudi v Sloveniji? Ne bo treba čakati, je že tu.
Nore cene v Ljubljani in na Obali
Na spletu se vsake toliko pojavi nova »luknja« z absurdno ceno (saj veste, lestev do stranišča in podobno). Na Obali se morajo mnogi študenti poleti umakniti turistom, nekatera stanovanja pa so čez leto prazna. Med nedavno objavljenimi nepremičninami, ki se prodajajo, sta garsonjera v Izoli v velikosti 24 m2 za 134 tisoč evrov in stanovanje v Črnučah v velikosti 65 m2 za skoraj 300 tisoč evrov. V središču Kopra je mogoče najeti, na primer, garsonjero za 600 evrov, na Taboru v Ljubljani pa dvosobno stanovanje za tisoč evrov. Glede na povprečno neto plačo, ki trenutno znaša nekaj čez 1200 evrov, so takšne cene nedosegljivo visoke. V nasprotju z Britanci se lahko pohvalimo vsaj s cenovno dostopnimi študentskimi domovi, medtem ko se slovenska navada, da mladi prenavljajo hiše svojih staršev in potem z njimi živijo, mnogim tujcem zdi čudaška.
Hotel mama
Španci in Italijani so znani po tem, da pozno zapustijo hišo svojih staršev. To se običajno zgodi, ko so v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih, razen če so se zaradi študija ali dela prisiljeni že prej odseliti. Tako kot v večini držav so stanovanja tudi v Španiji veliko cenejša po vaseh in majhnih mestih kot v velemestih, kot sta Madrid in Barcelona. V Madridu ni lahko najeti niti sobe; stanovalci običajno organizirajo skupinske oglede in intervjuje ter nato izmed mnogih izberejo novega cimra. Seveda obstajajo tudi razlike v povprečni plači v manjših mestih in velemestih, vendar te niso tako drastične kot razlike med cenami nepremičnin. V Španiji imajo le nekaj zasebnih študentskih domov, ki so dražji od sob v zasebnih stanovanjih. Španci sobo običajno najamejo sami ali s partnerjem, niti v študentskih letih si sob ne delijo.
Za mlade Italijane je nakup stanovanja, ko so v prvih službah, zelo težek. To si lahko privoščijo le tisti, ki imajo že na začetku kariere višjo plačo, in tisti, ki jim pomagajo starši. Cene v večjih mestih so večinoma previsoke za prvi nakup, v predmestjih in na podeželju pa veliko nižje. Izjema je Trst, kjer so cene veliko bolj dostopne, zlasti v primerjavi s slovenskimi. Med prvimi oglasi na spletni strani subito.it. je stanovanje v velikosti 62 m2 na voljo za samo 70 tisoč evrov. Vse cene sicer niso tako nizke, toda vsekakor je za ceno miniaturne garsonjere v Izoli mogoče kupiti dvosobno stanovanje v središču Trsta, ki je bil nedavno razglašen za italijansko mesto z najboljšo kakovostjo življenja. Kar precej Slovencev se vozi v službo na Primorskem iz Trsta in okolice.
Zasebnost, kaj je to?
Kitajska je država študentskih domov; v njih živijo skoraj vsi študenti, običajno jih je od štiri do šest v eni sobi. Prijateljica mi je enkrat v videoklicu pokazala svojo sobo s štirimi posteljami, bile so videti kot pogradi, le da sta bili pod vsako pisalna miza in omarica. Ona je govorila z mano, ena od cimer je na tleh telovadila, druga se je učila, tretja pa se je spravljala v posteljo ter se pritoževala nad najinim preglasnim pogovorom. Mladi se običajno izselijo, ko gredo študirat ali delat, sicer pa ko se poročijo, kar večina stori kmalu po dvajsetem. Brez pomoči staršev je stanovanje zelo težko kupiti, zato večina ljudi, ki niso iz premožnejših družin, dolga leta najema, nekateri to počnejo do konca življenja.
Čisto nasprotje Kitajcev so Finci. Ne samo, da si v študentskih letih ne delijo sob, v navadi imajo najemanje garsonjer ali sob (velikokrat s pomočjo študentskih posojil). Študentski domovi niso priljubljeni niti na Poljskem, vsaj ne med Poljaki; v njih večinoma živijo Ukrajinci in drugi priseljenci. Veliko jih ni niti v Švici, stanovanj pa je zlasti v večjih mestih premalo. V Ženevi za najem zahtevajo portfelj in dokazilo o zadnjih treh plačah, stanovanje pa je brez posredovanja agencije zelo težko najti, saj se za eno lahko hkrati zanima kar nekaj deset ljudi. Kljub dragim najemninam so plače dovolj visoke, da gredo mladi lahko na svoje. Precej bolje se mladim godi v Franciji, kjer so cene stanovanj veliko nižje.
Najemniki odplačujejo kredite bogatim
Ko sem živela v Belgiji, na meji z Luksemburgom, kjer sem opravljala pripravništvo, mi je moj najemodajalec, ki je bil v poznih tridesetih, povedal, da je to že tretja hiša, ki jo je kupil, ter da zdaj kupuje četrto. Eno ima v Franciji, drugo v Luksemburgu in tretjo, v kateri sem živela jaz, v Belgiji. Četrta je menda spet v Luksemburgu. Zaposlen je v evropskem parlamentu v Luksemburgu, kar razloži njegovo ogromno kreditno sposobnost. Kredite za vse te hiše z mnogimi sobami (moja je stala 600 evrov, čeprav je bila v majhnem mestu) odplačuje s pomočjo svojih mladih podnajemnikov: študentov, pripravnikov in mladih zaposlenih. Pripovedoval mi je tudi o svoji prijateljici, ki je v Londonu kupila že deset hiš. To velja tudi drugje, na primer pri nas: nepremičnine, tudi tiste manj luksuzne, po trenutnih cenah si lahko privoščijo predvsem tisti, ki jih že imajo nekaj v lasti.
Začasne rešitve
Na Švedskem, zlasti v Stockholmu, primanjkuje stanovanj, tudi tam namreč na veliko gradijo le luksuzna. Najem je še posebej težek za migrante in ljudi z nizkimi plačami. Rešitev išče projekt Snabba Hus Västberga, ki ponuja začasna, cenovno dostopna bivališča mlajšim od 34 let. Ti lahko v njih bivajo, dokler ne najdejo boljše rešitve. V obalnem mestecu Helsingborg poleg problema z nastanitvijo rešujejo problem osamljenosti in povezujejo generacije. Tam poteka projekt Sällbo, v katerem se podnajemniki zavežejo, da se bodo družili s sostanovalci vsaj dve uri na teden (polovica tam živečih je starih manj kot 25 let, preostali so upokojenci). Nekatera podjetja, na primer Colive, prenavljajo večje stavbe in jih namenijo ljudem, ki so v stanovanjski stiski. Ti tam najamejo sobo, s sostanovalci pa si delijo kuhinjo, kopalnico in druge skupne prostore, kar spominja na komunalke v Sovjetski zvezi. V tem desetletju nameravajo preurediti več deset tisoč takih enot.
Neenakost med ljudmi se povečuje
Pri nas se stanje trudi izboljšati zadruga Zadrugator, katere cilj je postavitev pilotnega projekta stanovanjske zadruge v Ljubljani. V Sydneyju mladim pomagajo tako, da jim omogočajo kredite, del teh je brez obresti, kar je odlična ideja, prav tako kot londonska stanovanja za prve kupce ter švedska stanovanja za mladino in upokojence. Vseeno pa vse te pobude ne rešujejo osnovnega problema: gradi se za peščico, ne pa za množice.
Lanska novela stanovanjskega zakona pri nas ni prinesla dovolj sprememb na bolje, vlada ter poslanci SDS, NSi in SNS pa so jeseni zavrnili predlog zakona o spodbujanju gradnje javnih najemnih stanovanj, ki so ga pripravili v petih opozicijskih poslanskih skupinah, s katerim bi se zagotovilo 10.000 stanovanj za najem do leta 2029 (približno toliko, kot jih zdaj primanjkuje). Poslanec Dušan Šiško je takrat izjavil, da če si povprečna družina ne more privoščiti stanovanja v središču Ljubljane, si ga lahko zunaj njega. To je mogoče res, ampak ali si taka družina lahko privošči več kot miniaturno stanovanje? Ali ima avto? Ali lahko sploh kdaj privarčuje za nakup svojega stanovanja? Medtem ko za družine z nizkimi dohodki, med njimi so praviloma mladi, država ne stori skoraj nič, se še vedno nemoteno gradijo draga stanovanja, ki so večinoma po zvezah pokupljena, še preden so dokončana. Večinoma jih pograbijo ljudje, ki vlagajo v še eno stanovanje, ki ga bodo drago oddajali ali uporabljali vsak tretji vikend.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
