Nekaj dni po prihodu je prejela pozitiven izvid testa na korono, zato so jo poslali v karanteno. Gaja je za naš časopis razkrila, kako preživlja karanteno in zakaj v šali pravi, da je »ujeta v raju«.
Gaja, v začetku januarja ste spakirali kovčke in odpotovali na zasluženi dopust na Tajsko. So tovrstni pobegi iz mrzle zime v tople kraje vaša tradicija, kajne?
Tako je, sicer je to komaj moj drugi »pobeg« na Tajsko. Vedno sem si želela, da bi lahko pozimi za vsaj en mesec odpotovala na toplo. Res sem vesela, da mi delo dopušča potovati kamorkoli po svetu in nisem omejena na en prostor ali pisarno. Zagotovo bom delala na tem, da mi to uspe vsako leto. Res nisem oboževalka zime, sploh pa je meglena Ljubljana pozimi res depresivna.
Zakaj prav Tajska? Kaj vas tam tako privlači?
Ko sem bila prvič tu, sem se preprosto zaljubila vanjo. Težko opišem, kaj je razlog, da se tu počutim tako dobro. Vsa ta energija in toplota ljudi, čudovita narava, poceni okusna hrana … Človek preprosto začuti, da mu prostor energetsko ustreza. Tu sem res kreativna, sproščena in srečna. Vse skupaj sestavlja en luštkan paket, ki mi je všeč. Seveda bi si želela obiskati tudi druge tople kraje, a smo se zaradi koronskih razmer odločili oditi nekam, kjer smo že bili in poznamo kraj ter protokol potovanja.
Kaj vse ste videli in doživeli? Kje ste se mudili?
Do zdaj sem se komaj navadila na časovno razliko. Prvi teden nismo preveč hodili naokoli, prav zato, da se ne bi kdo okužil s korono. Smo pa našli super mesta, kjer jemo zajtrke in večerje. Obiskala sem že svoje najljubše plaže in naredila načrt za naslednje tedne. Večja doživetja pa me bodo gotovo čakala, ko se vrnem iz karantene v svojo rutino.
Korona vam je nekoliko prekrižala načrte. Kaj točno se je zgodilo?
Potovali smo v programu test & go, kar pomeni, da smo morali PCR-test, čeprav smo vsi cepljeni, opraviti najprej doma v Ljubljani, po pristanku v Bangkoku in še sedmi dan po prihodu na Tajsko. Se pravi, vsi trije PCR-ji so morali biti negativni, da se lahko svobodno gibamo. Priznam, da sem se na testu v Bangkoku tresla od strahu, saj bi bila tam karantena dolga 14 dni, prestajali pa bi jo v res slabem hotelu zraven bolnišnice. Tam smo bili vsi negativni in tako smo lahko odšli na končno destinacijo Koh Phangan. Tretji test me, iskreno, ni nič skrbel, saj sem se počutila odlično. Ko pa sem prejela rezultate, se mi je stemnilo pred očmi. Edina pozitivna. Kako? Počutila sem se odlično. Nisem mogla verjeti, da se je to zgodilo. Čeprav sem bila pripravljena na kaj takega, nisem zares verjela, da se lahko zgodi prav meni. Doma sem opravila še hitri test, ki je potrdil, da sem okužena s covidom. Če bi zavrnila postopek karantene, bi plačala visoko kazen in šla za dve leti v tajski zapor. Takoj sem se morala odpeljati v bolnišnico, kjer sem čakala skoraj pol dneva – potem so me edino z rešilcem odpeljali v izolacijo za deset dni.
In zdaj ste – če lahko tako rečemo – v prijetnem »ujetništvu«? Kje preživljate desetdnevno karanteno?
Iskreno, to je najboljša možna karantena. Najboljši scenarij izmed slabih scenarijev. Možnosti namestitve je bilo več, a nisem imela pojma, kam me peljejo. Nihče ni znal angleško, mislila sem, da se mi bo zmešalo. Ko pa sem prispela na destinacijo, se mi je odvalil kamen od srca. Sem v navadnem letovišču na Tajskem – hišice ob morju, kjer smo ograjeni s trakom. Gibam se lahko po »covid kampu« do plaže in grem celo plavat v morje. Nihče nas ne nadzoruje, kar je kar smešno. Ampak če pridejo in te ni, takoj kličejo policijo. Zato sem dosledna in ne hodim nikamor, kamor ne smem.
Ko si ogledam vaš profil na Instagramu, vidim, da vam ni nič hudega, saj imate svojo hiško na plaži, vso potrebno hrano in še kaj. Kako doživljate to obdobje?
Čez dan gre skozi mene 101 čustvo. Malo gor, malo dol. Samo zato, ker vem, da sem nekje neprostovoljno, se počutim malce ujeto in utesnjeno, a sem vesela, da sem lahko na svežem zraku, in ne zaprta v hotelski sobi. Trikrat na dan mi dostavljajo hrano, ki, priznam, ni najboljša. Zagotovo bom izgubila kakšen kilogram, ker res malo pojem. Vesela sem tudi, da se lahko vsi, ki smo v covid kampu, družimo na plaži in pogovarjamo. Da nisem čisto osamljena. Sem si rekla, da je tako ali tako vse v glavi. To bo sicer velika psihična preizkušnja, ker sem zdaj res prisiljena biti sama s sabo. Vse skupaj bom poskusila obrniti v pozitivo in od karantene odnesti kar največ. V dnevnik sem zapisala izzive, kaj moram narediti vsak dan. Pisala bom pesmi, brala knjige, meditirala in imela super čas zase.
Kakšna pa je cena take »sanjske« karantene?
Nihče mi še ni povedal točne cene, govori pa se o 40.000 tajskih bahtih, kar je okoli tisoč evrov. Ampak ker sem dobro zavarovana, mi zavarovalnica povrne vse stroške, ki so nastali z mojim bivanjem v karanteni. Hvala bogu!
In kaj vse počnete zdaj, ko ste sami za nekaj dni?
Moj dan se začne z meditacijo. Naročim si kavo in jo spijem pred svojo hiško. Začela sem brati knjigo The untethered soul, ki mi je noro všeč. Sprehajam se po letovišču, poslušam podkaste, gledam netflix, se pritožujem in jokam, jem, kar mi pripravijo, in tako dalje.
Vam je sploh kaj dolgčas, glede na to, da ste tako rekoč v pravem malem raju? Imate morda kaj domotožja?
Seveda mi je. Najbolj neprijetno je, da vem, da mojih sedem prijateljev uživa in se prosto gibljejo, kjerkoli si želijo. Seveda sem noro vesela, da nihče od njih ni na mojem mestu, imela sem res smolo. A vseeno se nimam kaj pritoževati, lahko bi bilo še tisočkrat slabše. Pravzaprav vse skupaj sploh ni tako slabo. (smeh)
Kaj pa potem, ko se vam izteče karantena? Boste nadaljevali potovanje ali se vračate v Ljubljano?
Osemindvajsetega januarja se konča karantena in se vračam tja, kjer sem bila prvi teden. Zaradi karantene bom zagotovo svoje potovanje podaljšala za kakšen teden. Sicer povratna vozovnica velja za 22. februar, ampak je fleksibilna in bom zagotovo ostala nekje do začetka marca.
