Športna plezalka Janja Garnbret je pri komaj dvaindvajsetih letih prepričljivo najboljša športna plezalka na svetu. Po številnih drugih uspehih in vrhunskih dosežkih na svetovnih prvenstvih in v svetovnem pokalu je simpatični Korošici v Tokiu uspelo osvojiti še prvo zlato olimpijsko kolajno v zgodovini športnega plezanja. Ta atraktivni šport, in sicer njegova najtežja disciplina, kombinacija težavnostnega, balvanskega in hitrostnega plezanja, je bil namreč sploh prvič del olimpijskega sporeda.
Povrhu je Janja lani dosegla zgodovinski uspeh tudi na naravnih plezališčih, saj ji je v steni v Španiji kar dvakrat uspelo preplezati doslej najtežjo smer, ki jo je kadar koli na pogled, torej brez predhodnih informacij, preplezala ženska. Nedavno so jo, vsekakor zasluženo, tretjič izbrali za slovensko športnico leta. Za svojo vzornico pa so jo že zdavnaj izbrali tudi številni otroci oziroma mladi, ki jih Janja, ta »ženska pajek«, kot ji radi rečejo v medijih po vsem svetu, navdihuje tako s svojo športno kot tudi siceršnjo življenjsko potjo.
Zakaj je boljša od drugih?
»Zelo sem pridna, disciplinirana, trdo treniram. Sem trmasta Korošica, vztrajna. A takšni so vsi športniki. Pravijo mi, da razumem gibanje. Rada treniram tudi, kadar je težko, to morda dela razliko med mano in drugimi tekmovalkami. Kdaj je težko trenirati? V pripravljalnem obdobju, ko je treningov res veliko. Veliko delaš za moč. Moraš 'tiščati' skozi trening. Koža na prstih te peče. A z glavo moraš ostati pri cilju, ki si si ga zadal, in iti čez to.«
Trenirala, spala in jedla
Je imela močnejšo motivacijo, ko je trenirala za olimpijske igre v Tokiu? »Za olimpijske igre sem trenirala več kot po navadi, po deset treningov na teden. Delala nisem nič drugega kot trenirala, spala in jedla. Motivacija pa je bila res velika in bila sem res dobro pripravljena. Ampak ko zdaj gledam nazaj, mi ni jasno, kako sem zdržala vse te treninge ...«
Dokumentarec Stena – vzpon do zlata
O Janji in še treh elitnih plezalkah so posneli 95-minutni dokumentarec Stena – vzpon do zlata (The Wall – Climb for Gold). Predpremierno so ga že predvajali tudi pri nas, v prostorih obnovljene Cukrarne. Film prikazuje psihološke in fizične vzpone ter padce plezalk na treningih pred olimpijskimi igrami v Tokiu, snemali so ga več kot dve leti. Janja je imela sprva zadržke, a je v snemanje nato vseeno privolila in zdaj rada pohvali ekipo, ki je svoje delo opravila nevsiljivo, a vrhunsko. V filmu med drugim pravi: »Moj perfekcionizem me lahko uniči.« Pa tudi: »Ko tekmuješ, sta samo ti in stena.« Film si bomo v Sloveniji lahko ogledali januarja.
Občutki med plezanjem
»Težko je opisati te občutke. Počutim se močno in lahkotno hkrati. In nič ne razmišljam. Vse je avtomatsko – točno veš, kako postaviti nogo, kam gre roka, kam gre telo. Čutiš vsak gib. Čutiš gibanje.« Janjino telo je natrenirano, mišičasto, močno ... »Pri plezanju delajo vse mišice, prsti na rokah, noge, celotno telo, ki mora biti močno. Čutiš vsako mišico. Včasih me po treningu vse boli, tudi mišice, za katere nisem vedela, da jih sploh imam,« se smeje.
Brez Romana ji ne bi uspelo
Za njen uspeh ima velike zasluge trener Roman Krajnik, pravi Janja. »Res me dobro pozna, ve, kaj potrebujem na treningu, katere vaje, vidi stvari, ki jih jaz ne, naredi dober načrt treninga, pozna moje slabosti in močne plati. Zelo sva povezana, zaupava si, kar je zelo pomembno. Povem mu svoje mnenje, on meni, in z lahkoto se pogovoriva.«
Prihodnji izzivi
»Sem še mlada, pa sem dosegla že vse, o čemer sem sanjala. A vedno imam nove cilje. Tekme, projekte v skali, cilje v naravnih plezališčih, rada bi postala trenerka plezanja, da bom lahko prenesla svoje znanje na mlajše generacije, a pravim, da me bo tako in tako vodilo življenje. Tekmovala bom tako dolgo, dokler bom v tem uživala, dokler bom imela željo po zmagah.«
