Žan Rudolf se spominja, da se je prihoda sestrice zelo veselil. Star je bil štiri leta in dejstvo, da se je rodila z Downovim sindromom, zanj ni pomenilo, da je kakor koli drugačna od drugih otrok. »Vesel sem bil njenega prihoda. Veliko sem jo čuval in z leti se je najin odnos še bolj razvil, bila sva zelo povezana. Včasih je šla z mano na trening in tekme in je navijala zame. Downov sindrom sem sprejel. Sploh ne vidim razlike, ne zdaj ne v preteklosti je nisem videl. Kar je bilo drugače, je bilo le to, da je obiskovala drug vrtec kot jaz,« pravi postavni atlet.
Petra ima doma shranjene vse članke, ki se spišejo o njenem uspešnem bratu, pred tekmami ga vedno pokliče po telefonu, in tudi ko kdaj slabo odteče, ga ravno ona spravi v dobro voljo. O svojem bratu odkrito pove: »Ponosna sem na brata in rada ga imam.« Žan doda: »Zanjo nikoli ni nič slabo. Poskušal sem jo tudi trenirati. Dobila je voljo in približno dva meseca je trajalo. Če hočeš rezultat, je za to potrebno veliko truda. Videla je, da je težko, pretežko zanjo. A še vedno hodi na Kodeljevo, kjer sva trenirala, in se sprehaja, tudi teče. Vsak dan po nekaj krogov, tako za sebe. Naslednje leto bi rada šla na maraton.«
Rada imata Finsko
Žan in Petra sicer prihajata iz ljubljanskega Štepanjskega naselja: »Šestindvajset let sva si delila sobo. Zato sva se morala res razumeti, četudi sva se seveda tudi sprla, a tudi hitro pozabila na zamere.« Njune najljubše skupne igre so bile kartanje in igranje spomina. »Petra je končala šolo s posebnim programom, ki jo je obiskovala do šestindvajsetega leta. Zdaj dela, sestavlja pakete prve pomoči, od ponedeljka do petka,« sestro pohvali Žan, Petra pa odkrito pove: »Odlično mi je, pomembna mi je družba. Tam so še trije moji sošolci. Delo ni naporno. Delam po pet ur na dan.« Malo manj je bil nad šolo navdušen Žan. »Končal sem srednjo šolo za farmacijo, študirat pa nisem šel. Nisem bil ljubitelj učenja. Veliko časa sem preživel v tujini. Dve leti v Italiji in tri leta na Hrvaškem, kjer sem treniral in nisem zmogel še študirati zraven.«
Žanov dobri prijatelj prav tako prihaja iz tekaških vrst, to je naš odlični atlet Luka Janežič. Tudi Petra je zelo navezana nanj. Žan pripoveduje: »Z Lukom sva že dolgo prijatelja, najboljša prijatelja in zdaj tudi skoraj soseda. On prihaja iz Vodic, jaz pa živim zdaj v Hrašah, kjer sva z zaročenko kupila stanovanje.« Luka je lani postal tudi krstni boter Žanovemu sinu Oscarju: »Luka je boter, Petra pa botrica. Krst je potekal lani na Finskem.« Iz Finske namreč prihaja Žanova zaročenka Aine in tudi z njo se Petra odlično razume. Tako je bila že večkrat na Finskem in spoznala tudi Ainino družino, se z njo povezala. Žan nam razkrije svoje načrte: »Čez nekaj let bi šli radi živet na Finsko. Razmere za trening so tam sicer slabše kot pri nas. Ko sem živel na Finskem, sem se vozil eno uro stran na trening. Pozimi je bilo zunaj tudi 28 stopinj pod lediščem, to je bil rekord. Pozimi je tam res slabo glede treningov, tudi živeli smo na vasi, eno ure vožnje iz Helsinkov, v mestu Sipoo. Petra nas je obiskala, prišla je za božič in novo leto. Večkrat je že potovala na Finsko. Rada leti z letalom, tam se odlično počuti, najraje sedi ob oknu in gleda ven.«
Z bratom na prireditvah
Povezanosti med sestro in bratom pa tu še ni konec. Znano je, da je Žan velik ljubitelj nogometa. Preden se je popolnoma posvetil atletiki, je treniral tudi nogomet. Še vedno ostaja velik navijač ljubljanske Olimpije, prav tako njegova sestra: »Tudi Petra rada hodi na nogometne tekme, zelo ima tudi rada zeleno barvo, barvo Olimpije.« Na svojo mlajšo sestrico je pazil že, ko sta bila otroka: »Na igrišču sem moral biti vedno z njo. To mi nikoli ni bilo v breme, temveč v veselje. Da je le bilo čim več takih dogodkov, da sem jo lahko vzel s sabo. Še danes je tako. Pred olimpijskimi igrami smo na primer snemali filmčke z Rankom Babićem in je šla z mano. Pa tudi na prireditve Športnik leta ali Atlet leta gre rada.« Petra je tako spoznala že številne uspešne športnike in zvezdnike. Vesela je bila tudi video čestitke s Challetom Salletom, ko jo je ta presenetil za rojstni dan. Res lep spomin imata oba na dogodek v Bosni: »Skupaj sva šla na Olimpijski festival med balkanskimi državami pred dvema letoma. Petra je prejela medaljo, na 100 metrov je bila druga.«
Zaveznika od nekdaj
Še danes pa se Petra in Žan rada spomnita vseh vragolij, ki sta jih ušpičila svojim staršem. »Ko je bila Petra mlajša, sem jo večkrat za kaj 'našuntal'. Spomnim se, kaj sva naredila nekoč za veliko noč, ko smo imeli doma pirhe in nama je bilo dolgčas. Oči je šel dremat, midva pa sva šla do njega z jajcem in mu ga razbila na čelu. O, je bil jezen! Veliko sva se hecala in pojedla veliko sladkarij,« smeje se pripoveduje Žan, ki ob tem ne pozabi poudariti, kako čudovite starše imata: »Imava najboljše starše. Vzgajala sta naju, da morava biti skromna in vztrajati. Mene so vedno vozili na treninge in Petro v šolo, vse so naredili za naju. Vem, da je za vsake starše težko, a nama je bilo vse super in lepo. Vedno so našli čas za Petro in zame, veliko smo hodili skupaj na izlete, vse so nama nudili, kar sva potrebovala.«
